Tone Lesnik
Nacionalni interes – povsem drugače
| Jože Bartolj
Pojem oziroma besedna zveza »nacionalni interes« je dobila v naši državi negativen sloves zaradi obžalovanja vrednih zgodb slovenskih tajkunskih podjetnikov. Te zgodbe so polne korupcije, egoizma, trdosrčnosti in brezobzirnosti. Gotovo ne odsevajo nacionalnega interesa za dobro vseh državljanov, temveč le najbolj ozek in sebičen interes posameznikov in njihovih zaveznikov.
Kljub temu lahko verjamemo, da imamo v Sloveniji dobre in poštene podjetnike. Imeli bi jih pa še več in to že dolgo, če jih revolucionarni sistem ne bi evforično uničeval takoj po koncu 2. svetovne vojne. Čeprav so kakšni od njih med vojno podpirali partizanski boj proti okupatorju, je tudi njih slaboumni revolucionarni sistem materialno uničil, nekaterim pa tudi vzel življenje. Takšna je bila takrat predstava oblasti o nacionalnem interesu.
Med uspešnimi podjetniki, ki so jih po vojni razlastili, je bil tudi Franjo Pahernik, gozdni posestnik in gozdarski inženir z diplomo gozdarskega oddelka Visoke šole za kulturo tal na Dunaju (Hohschule fὒr Bodenkultur zu Wien). Izšel je iz premožne rodbine Pahernik, ki je imela v 19. In prvi polovici 20. stoletja obsežno gozdno posest na Pohorju. Franjo Pahernik se je rodil leta 1882 v Vuhredu. Gozdno posestvo na Pohorju je prevzel po smrti očeta že leta 1903. Upravljanju tega posestva se je povsem posvetil po diplomi leta 1908 in končani praksi na Češkem. Začel je z naprednim gospodarjenjem z gozdom. Upravičeno ga imamo za pionirja sonaravnega gospodarjenja z gozdom. Pohorje je bilo namreč v preteklosti primer obsežnih golosečenj in saditve čistih sestojev smreke. To je pozneje povzročilo velike težave pri naravnem pomlajevanju gozdov. V Pahernikovih gozdovih je bilo vse drugače. Ostali so v naravni strukturi in so vzor sonaravnega gozdnega gospodarjenja tudi danes.
Življenjska zgodba Franja Pahernika kaže predstavo o nacionalnem interesu, ki je povsem drugačna od tiste, ki se je uveljavila na Slovenskem takoj po koncu 2. svetovne vojne. Odseva napredno strokovno delo v gozdu, uspešno podjetništvo in dejavnost na mnogih področjih. To je primer dobrega gospodarja, ki je s svojo lastnino vsestransko pomagal v družbenem okolju. Prispeval je pri elektrifikaciji, zgradil šolo na Bolfenku na Pohorju, finančno podprl gradnjo sokolskega doma v Radljah. Franjo in njegova žena Marija sta bila znana kot dobrotnika mnogim ljudem.
V začetku 2. svetovne vojne je Franju Paherniku in njegovi družini odvzel posest nemški okupator, njih pa poslal v izgnanstvo v Srbijo. Sin Vojko je bil ubit v ustaškem koncentracijskem taborišču. Po koncu vojne je sledila nova razlastitev, takrat je to opravila revolucionarna oblast. Franjo je po razlastitvi še deloval kot gozdarski strokovnjak, vendar na manj pomembnih mestih, kot bi si zaslužil. Že 70 let star je s pomočjo nekaj naklonjenih ljudi komaj zbral dovolj delovne dobe za upokojitev. Umrl je leta 1976.
Po vsem, kar se je zgodilo Franju Paherniku in njegovi družini po koncu 2. svetovne vojne bi lahko pričakovali, da bo ob vrnitvi premoženja, kar se je zgodilo v osamosvojeni Sloveniji, hčerka Franja Pahernika in dedinja vrnjenega premoženja, gledala predvsem na osebni interes. Toda ne, v ZDA živeča Vida Ribnikar (umrla 2008) je videla interes države Slovenije in vrnjene gozdove namenila ustanovitvi sklada za Pahernikovo ustanovo. Ta danes gospodari s Pahernikovimi gozdovi na Pohorju in namenja denarna sredstva za štipendiranje študija gozdarstva ter znanstveno raziskovalnega dela. Torej ponovno izkazan nacionalni interes, ki je daleč od tistega, ki smo ga v toliko žalostnih primerih videli v slovenskem gospodarstvu v 25 letih samostojne Slovenije.
Več komentarjev na Casnik.si
