Ikona Svete Trojice
Nedelja Svete Trojice
Rok Mihevc
V Katoliški Cerkvi na nedeljo po binkoštnem prazniku praznujemo nedeljo Svete Trojice.
Nauk o Sveti Trojici se je izoblikoval že na koncilu v Niceji (325 po Kr.) in je kot veroizpoved (credo) v bogoslužni rabi prisoten vse do današnjih dni. Vera v Sveto Trojico je sestavni del kristjanove vere v enega Boga v treh osebah. Na nedeljo Svete Trojice se pri bogoslužju zato posebej poglabljamo v skrivnost verske resnice o enem Bogu v treh osebah, ki so Oče, Sin in Sveti Duh (prim. Katekizem Katoliške Cerkve (KKC) 249–256).
Kristjani smo krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, s čimer postanemo tudi člani Cerkve. Skrivnosti enega Boga v treh osebah verujočim ni dano spoznavati samo z razumom, temveč tudi na osnovi milostnega daru vere ter Božjega razodetja Jezusa Kristusa. O identiteti Boga Očeta in Svetega Duha je spregovoril Jezus Kristus.[1] Čeprav tri Božje osebe ločimo med seboj, nobena od treh oseb nikdar ne deluje brez sodelovanja drugih dveh. Očetu pripisujemo, da je Stvarnik vesolja in človeka, Jezusu Kristusu dela odrešenja, Svetemu Duhu, ki izhaja iz Očeta in Sina, pa dela posvečenja.
Čeprav razlikujemo tri Božje osebe, jih ne smemo ločevati. Nauk o Sveti Trojici poudarja, da je delo stvarjenja skupno vsem trem osebam Trojice, saj so vse tri eno počelo stvarjenja. Hkrati pa je stvarjenje povezano z razodetjem in odrešenjem, ki je prišlo po Jezusu Kristusu, stvarstvu pa se posreduje po Svetem Duhu. Sveti Duh je kot tretja Božja oseba poslan od Očeta in Sina ter vodi Cerkev, ki je skupnost verujočih. Bistvo odnosov med tremi Božjimi osebami je brezpogojna ljubezen.
Ena od najbolj znanih upodobitev Svete Trojice je ikona ruskega ikonopisca Andreja Rubljova (1360–1430). Vsebinsko jo povezujemo s starozaveznim svetopisemskim odlomkom, ki opisuje Božji obisk pri Abrahamu in Sari ob Mamrejevih hrastih.
vir: Katoliška Cerkev
