Naš gost p. dr. Metod Benedik: Nikdar se nismo tako dobro razumeli kot takrat, ko je bilo delo najbolj trdo
| 09.04.2015, 14:17 Mateja Feltrin Novljan
V oddaji Naš gost je bil z nami kapucin p. dr. Metod Benedik, ki je spregovoril o svojem otroštvu v Stražišču in družini, s katero je še vedno močno povezan, o redovnem in duhovnem poklicu. Nekaj časa smo se zadržali na Teološki fakulteti, kjer je bil predavatelj 39 let, spregovoril je tudi o Škofjeloškem pasijonu, ki je še vedno močna vez med njimi in njemu tako ljubo Škofjo Loko.
„Pri zorenju mojega duhovnega in redovnega poklica ni bilo nič posebnega, kot tolikokrat slišimo za kakšne čudežne posege. Vse je šlo po naravni poti. Moja najbolj zgodnja otroška leta so bila povojna, pritiski oblasti so bili vse hujši. V Šmartinu smo večkrat ostali brez župnika, peljali so ga v zapor, potem se je vrnil. Medtem ko ga ni bilo, so k nam hodili patri kapucini iz Škofje Loke. Navadno je pater prišel v soboto in imel za vse otroke verouk, sledila je spoved, po njej maša,“ se spominja svojega otroštva p, Metod Benedik, ki je prejel zakrament svete birme pri šestih letih, prej kot prvo sveto obhajilo: „Leta 1949 sem bil star šest let in govorili so, da je to zadnja birma, da je nikoli več ne bo. Takrat smo šli trije bratje iz naše družine k birmi. Škof je začel birmovati zjutraj in končal popoldne. K svetemu obhajilu sem pristopil eno leto pozneje, ko sem bil star 7 let.“
Otroška in mladostniška leta je zaznamovalo tudi ministriranje. S patri kapucini so večkrat šli na Jošta, kjer je tudi cerkvica in v Škofjo Loko. „Posebej sem bi povezan s p. Mavricijem,“ je povedal p. dr. Metod Benedik in obudil spomine na gimnazijo v Osijeku, noviciat v Vipavskem križu in študij ter bivanje v stari hiši na Mekinčevi v Ljubljani: „Tam sta bila mraz in revščina. P. Hilarij je bil predstojnik hiše, uspelo mu je kupiti zemljišče ob cerkvi in začeli smo zidati. Za temelje smo vse ročno skopali, sproti sejali pesek in z njim zidali hišo. Vse smo delali sami. Maja smo začeli delati, jeseni je bila hiša pod streho, ob tem smo vsi naredili vse izpite,“ se napornega, a lepega obdobja spominja p. Metod Benedik in poudarja: „Takrat smo ves čas delali od jutra do večera – imeli smo dve možnosti: ali delati pri hiši ali pa študirati, drugega ni bilo. To nas je tako brusilo, da ni bilo potrebnih kakšnih debat o bratstvu, takrat je bilo bratstvo živeto, ni bilo prepirov. Nikdar se nismo tako dobro razumeli kot takrat, ko je bilo delo najbolj trdo,“ pravi p. Metod in dodaja, da nikoli niso toliko hodili v hribe. Najprej so skopali jamo, naredili temelje, medtem ko so se sušili, so šli za tri dni v hribe. Tudi ko je bila plošča zabetonirala, so šli in tako izkoristili čas za sušenje: „Takrat smo poleg tega, da smo naredili hišo, največ hodili v hribe.“
P. dr. Metod Benedik ima iskrice v očeh, ko govori o svoji rodni družini in druženjih, ki so še vedno njihova tradicija: „Na predvečer godu se redno dobimo, le glede ure se uskladimo. Vsako leto pa imamo tudi srečanje bratrancev in sestričen. Pri sveti maši se spomnimo vseh pokojnih staršev, zdaj tudi že bratrancev in sestričen. V zadnjih letih dodajamo še druge namene: sveto mašo posvečamo mladim družinam, saj se nam zdi zelo potrebno in vemo, da je to naša posebna dolžnost, da molimo zanje. Glede na to, da se zbiramo že skoraj trideset let, se tudi naša leta pomikajo, je prav, da molimo tudi sami zase, da bi svoje življenje še naprej lepo krščansko živeli, molimo pa tudi za srečno smrt.“
O družini rad pripoveduje in je vesel, da ima s sestro in brati, žal je eden med njimi, ki je bil tudi duhovnik, že pokojen, redne stike. Rad pa se spomni tudi časa, ki ga je preživel v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, kjer je bil dolga leta gvardijan. S Škofjo Loko ostaja povezan in se rad vrača tja, veliko je pomagal tudi pri obujanju in ponovnih uprizoritvah Škofjeloškega pasijona, postavitvi kapucinske knjižnice, ki je ponos samostanu in mestu. Sedaj živi in dela v kapucinskem samostanu v Celju.
Prisluhnite pogovoru in spoznajte p. Metoda Benedika.
