5. dan misijona: Božje v našem življenju

Radijski misijon | 26.03.2015, 13:21

V današnjem dnevu se bomo ustavili ob občestvenosti življenja iz vere. Tudi ob zgledu sv. Janeza Boska bomo spoznavali, kako prepoznavati "šibke dele Kristusovega Telesa" in jim posvečati več pozornosti. Posebej se bomo ustavili tudi ob zakramentu sv. krsta. Radijska misijonarka je danes s. Marija Imperl, razmišljanjem pa je dala naslov "Božje v našem življenju".

Ena od petih temeljnih značilnosti salezijanske duhovnosti je občestvo, »Cerkveno – občestvena duhovnost«. V današnjem, četrtem dnevu radijskega misijona bomo razmišljali o občestvu, evharistiji, papežu. S s. Marijo Imperl bomo govorili o poklicanosti v posvečeno življenje in duhovništvo. Na prvi pogled zelo različnih stvareh, ki pa jih lahko strnemo v preproste besede: Božje v našem življenju.

V prvem misijonskem pogovoru smo razmišljali, da je delovanje Cerkve na prvi pogled zelo preprosto: imamo papeža, škofe, duhovnike, smo mi verniki; molimo, hodimo k maši, obhajamo zakramente, se izjavljamo za katoličane … Duhovno življenje je z ene strani zelo preprosto, z druge pa kompleksno, polno drobnih odnosov, povezav ... in ni vedno tako idealno kot bi si želeli.

Cerkev je ena, a sestavljena iz veliko kristjanov. Noben kristjan ne more živeti sam zase, ampak je del občestva, tako kot del telesa ne more živeti sam zase, ampak le kot del telesa. S. Marija Imperl se je namreč naslonila na Pavlove besede, ko Korinčanom govori prav o pomembnosti vsakega telesnega uda za pravo delovanje telesa v celoti. Človek je ustvarjen za življenje v skupnosti. Nihče ne more biti sam. Drug drugega potrebujemo.

Bog nas je ustvaril takšne – ljudi za skupnost, za družbo – občestvo. Občestvo je še nekaj več kot »družba«, »skupnost«. Dr. Jože Ramovš v nekem svojem predavanju preprosto opiše, da je občestvo skupnost, kjer se počutim doma in kjer doživljam Boga skozi skupnost – v tej skupnosti sem z veseljem to, kar sem; v tej skupnosti sem lažje kristjan. Gre torej za skupnost ljudi, v kateri je živo navzoč tudi Bog. Preprosto: gre za Božje v našem življenju / za Boga v našem življenju, v naši odnosih.

V nadaljevanju pogovora smo se spraševali: kdo in kakšen je ta naš Bog, kdo je Oče in kako ga lahko izkusimo, kdo je Sin, kdo Sveti Duh … S. Marija pravi, da se je v pripravi na misijonske pogovore, s študentko pogovarjala o temi, o tem, da so ji tuje zvenele besede občestvo, evharistija, celo papež. Dejala ji je: »Nekdo ti lahko pove definicijo občestva, evharistije, a dokler ne izkusiš, kaj to je, ostane zate zgolj mrtev pojem.« S. Marija Imperl dodaja: prav ima. Dokler ne izkusim Boga, njegove ljubezni, ostane zame zgolj mrtev pojem.

Izkusiti Boga, občestvo, to, da sem živ ud v njegovem Telesu, je dar, ki mi je dan, a če ne odprem svoje roke, da bi ga sprejel, ga ne izkusim. On je vez ljubezni med nami ljudmi: kadar naši odnosi ne gredo, ko se zalomi … Ko omahujemo in omagujemo, nam daje moči. Ko smo žalostni, obupani, nas tolaži. Ko smo zgrešili ali ko ne vemo kod in kam, nam pokaže pravo smer. Ko nam preveč 'zavre kri', nas pomiri. Ko smo prestrašeni in sami, nas opogumi. Prvi pogovor smo sklenili z željo, da bi vsak izmed nas mogel izkusiti Božjo prisotnost v svojem vsakdanjem življenju.

V drugem misijonskem pogovoru smo se s. Marijo Imperl vprašali: Kako je don Bosko doživljal občestvo?

Rojen je bil v družini – oče, mati, babica, brat in polbrat. Takoj po rojstvu je bil krščen, sprejet v občestvo Cerkve. Toplino in varno zavetje doma je kmalu skalila smrt očeta, ko je bil Janez star komaj dve leti.

V vasi se je dobro počutil. Že kot deček se je čutil odgovornega tudi za druge (ne le za domačo družino); rad se je družil s prijatelji – ob njem so fantje postajali boljši; v dolgih zimskih večerih jim je bral zgodbe, poleti je zanje na travniku prirejal predstave. Pa vendar ni šlo vse gladko – ne doma, ne v vasi. Janez je že zgodaj zaslutil svoje poslanstvo in ga živel.

Don Bosko se je že kot otrok čutil del Cerkve; pogrešal pa je prijateljski odnos z duhovniki – pogrešal je, da bi ti bili kot Jezus – prijateljski, topli, človeški … ki bi jim bilo mar zanj, s katerimi bi se lahko pogovarjal …

Danes se v Cerkvi spodbuja, da bi ustvarjali mala občestva. S. Marija je razmišljala ob vprašanju: ali ne najdemo nekaj podobnega že pri don Bosku? Vsekakor. Že od otroških let. Bog mu je dal vodstvene sposobnosti; odlično jih je razvijal že od malega in jih uporabljal za dobro. Intuitivno je razumel, kaj za mladega človeka pomeni skupina in kakšen vpliv ima nanj.

Kot duhovnik je vse, kar je sam prejel, izkusil, tisto, kar je njemu pomagalo, želel tudi za svoje fante. Ko se je z oratorijem končno ustalil v Torinskem predmestju Valdocco, je čutil potrebo, da bi – kot sam zapiše »v našem oratoriju zaživela skupnost enega duha, delovanja in vodenja.«

Spoznali smo don Boskove spomine na oratorij in razmišljali ob njegovih besedah: „Hočete veliko milosti? Pogosto obiščite Jezusa v cerkvi? Hočete malo milosti? Malokrat ga obiščite. Jih nočete nič? Nikoli ga ne obiščite. Dragi moji, obisk Najsvetejšega je potrebno sredstvo v boju s hudim duhom. Pogosto obiščite Jezusa in hudobni duh vas ne bo premagal.« Vse to so gotovo navodila tudi za današnji čas.

Don Bosko je bil izredno sposoben; verjetno je ni stvari, ki je ne bi znal ali zmogel narediti. Imel je izredne vodstvene sposobnosti, a vendar se je znal posvetovati, prisluhniti, predvsem pa se tudi upogniti volji predstojnikov. Če bi se izrazili s Pavlovo primero delovanja telesa in telesnih delov, bi lahko rekli, da je dobro vedel, kakšen telesni del je on sam, kakšni so drugi, v kakšnem medsebojnem razmerju so; kdo je nad kom in kdo je komu podrejen. zelo zapletla, a don Bosko je ohranil spoštovanje in popolno pokorščino škofu.

Posebno spoštovanje in naklonjenost pa je gojil do papeža. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da je zastavil besedo za svoje poslanstvo, a v papežu je vedno videl Božjega namestnika.

Popoldanski pogovor z gosti

Tudi v osrednjem popoldanskem pogovoru smo razmišljali o Božjem v našem življenju. Odnosi spoštovanja, naklonjenosti, topline in ljubezni, ki so v Sveti Trojici, so položeni tudi v nas. Bog nam daje ta dar svojega življenja v nas, svojega delovanja v nas, moči, nežnosti, vztrajnosti, potrpežljivosti, poguma. Od nas je odvisno, koliko sodelujemo z njim. Za to sodelovanje z njim nam daje 'hrano' – evharistijo. To je Jezus, ki ostaja z nami pod podobo kruha – in pri vsaki maši prihaja med nas, v nas. Jezusovo skrivnostno telo pa smo pravzaprav vsi kristjani.

Tudi za salezijansko družino bi lahko rekli, da je tako Jezusovo telo v malem, ali morda bolje: nek organ v celotnem Jezusovem telesu – Cerkvi. Don Bosko je postal duhovnik za uboge fante in se jim je ves posvetil. Večkrat jim je rekel: »Za vas živim!« Predvsem pa jim je to povedal s svojim življenjem. Vse, kar je živel, je bilo predvsem za to, da bi mladi, ki mu jih je Bog pošiljal na življenjsko pot, bili srečni v sedanjosti in v večnosti.

Don Boskova karizma je živa še danes. Tudi med nami v Sloveniji so mnogi salezijanci, salezijanke, salezijanci sotrudniki, drugi člani salezijanske družine, mladi in vsi, ki jim je pri srcu, da bi mladi živeli svoje življenje v polnosti – kot ljudje in kot kristjani. Podobno kot don Bosko tudi oni s svojim življenjem in delom živijo za mlade. V studiu so popoldne pričevali nekateri izmed njih, ki so z nami delili svojo izkušnjo življenja za mlade; svojo izkušnjo življenja občestva in zakramentov. Janez Suhoveršnik, Živa Štiglic in Kristina Krašna. Don Boskovo geslo Za vas živim se na nek način dotika življenja vsakega od naših gostov.

Janez nam je zaupal: „Geslo misijona »Za vas živim« je zame v prvi vrsti živeti za mlade, ki so mi zaupani. Največ časa in dela posvetim mladim salezijanskim kandidatom in bogoslovcem, ki jih vzgajam. Potem živim tudi za devetošolce in mladince na Rakovniku in Rudniku, ki jih poučujem verouk, ter druge mlade, ki jih srečujem na različnih programih in duhovnih vajah.“

Kristina je dodala: Geslo mi predvsem pomeni to, da se vprašam, ali življenje res živim pristno in v veselju ali pa bolj životarim, tekam od ene obveznosti do druge. Včasih je obveznosti toliko, da se mi zdi, da mi bo zmanjkalo časa za najvažnejše: za ljudi okrog sebe, zase, za Boga. Don Bosko mi je v tem res dober zgled: veliko je delal, pa vseeno ni ljudem nikoli dajal občutka, da bi se mu kam mudilo.

Živa pravi, da je kot sotrudnica tudi sama poklicana, da da življenje za mlade in nenazadnje ji don Boskov zgled sporoča, da je bistvo življenja, da ga podariš v ljubezni in služenju.

Spoznali smo, da je Bog Oče vsakega od nas ustvaril z neskončno ljubeznijo in vanj položil klic, poslanstvo, s katerim ga je poslal na svet, da ga izpolni.

Jutri bo spovedni dan

V petek, 27. marca bo spovedni dan. V več krajih po Sloveniji bo od jutra do večera priložnost za prejem zakramenta svete spovedi. Seznam krajev oz. cerkva je že nekaj dni objavljen.

Slovesni sklep letošnjega radijskega misijona bo v soboto, 28. marca s sveto mašo ob 10.00 v župnijski in romarski cerkvi Marije Pomočnice kristjanov na Rakovniku v Ljubljani. Sveto mašo bo daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.