Kaj bomo ta teden dajali v nahrbtnik naše vere?

Radijski misijon | 22.03.2015, 17:53

Prvi misijonski govor letošnjega 10. radijskega misijona je pripravil salezijanec Marjan Lamovšek, Najprej se je dotaknil misijona. Naloga slednjega je: osvežiti, utrditi in poglobiti temeljne in najpomembnejše nauke naše vere. Za sam misijon, ali je to župnijski, ali kot je ta - vseslovenski, radijski - torej velja podobno kot za misijon v prvotnem pomenu besede.

Kot gredo misijonarji in misijonarke v oddaljene dežele, na druge celine, in tam govorijo o evangeliju, ga tamkajšnjim ljudem osmislijo in jih zanj navdušijo, tako je to potrebno tudi pri nas. Čeprav je pri nas krščanska tradicija dolga – ali pa prav zato –, se lahko zgodi, da ostane le to, tradicija: neke navade, določeni rituali, ki ostajajo pri zunanjem poteku in obliki, lahko celo zelo dovršenem, manjka pa vsebina.

"V tem smislu razumem misijon oz. radijski misijon kot tisto priložnost, da se vprašamo po tem, kaj imamo v svojem nahrbtniku vere, če povemo to s slikovito planinsko prispodobo", je poudaril misijonar Marjan Lamovšek.

In kaj bomo dajali v ta nahrbtnik vere?

Če bo vsak le dodajal, bo planinčev nahrbtnik na koncu preobložen. Že samo dvigniti s tal ga bo težko. Preudaren gorník potežka svoj tovor in tudi kaj odvzame. Tako je tudi v duhovnem življenju. Prava mera je zmagovalna formula. Tudi v duhovnem življenju. Če bi o tem razlagal kdo iz meniških redov, bi lahko iz izkušnje povedal, kako je s pravo mero urejeno življenje v takšnih skupnostih. Molitev – delo – počitek. Prava mera v vsem. Če je molitev na račun drugih dveh, lahko to privede do pobožnjakarstva, če je delo na račun drugih dveh, je deloholizem, če prevladuje počitek, temu po domače rečemo lenoba.

Dotaknili smo se tudi življenja sv. Dominika Savia. Je kdaj pretiraval pri kakšni stvari? Po besedah misijonarja Marjana je to zelo posrečen konkreten, življenjski primer. Dominik Savio je leta 1854 prišel s podeželja k don Bosku, kakor drugi fantje, da bi se izučil kakega poklica; njegov namen je bil postati duhovnik. Don Bosko je vsem fantom zastavil visok cilj - nič manj kot to, da bi postali sveti.

Dominik je spodbudo vzel zares. Začel se je postiti, ponoči je raje bil na hladnem, kot da bi se pokril z odejo, in še marsičesa se je spomnil, da bi se zatajeval. Ko je don Bosko videl, da je zadeva šla predaleč, da to škoduje celo njegovemu zdravju in zdravemu razpoloženju, ga je posvaril in mu dal preprosto, a vedno veljavno priporočilo, ki nagovarja tudi mlade danes: "Pri nas je svetost v tem, da smo veseli in da zavzeto opravljamo svoje dolžnosti". In mu je še bolj konkretno razložil: "Ko si pri učenju, se uči, ko moliš, se ves posveti temu, ko si na igrišču, se veselo igraj."

Namen misijonarjev in misijonark bo torej predstaviti pomembne prvine, ki naj nam pomagajo živeti krščanstvo dosledno. Da bi mogli to, kar je v našem vsakdanjiku "redno", opraviti z "izredno" zavzetostjo. Dosledno. Gre torej za zvestobo v izpolnjevanju svojih nalog in življenjskega poslanstva. Po drugi strani pa lahko že sedajle ugotoviva, da je dosledno krščanstvo tisto, ki ni živeto le zgolj za cerkvenimi ali družinskimi zidovi, ampak je angažirano - zavzeto in vpeto v prostor in čas, v katerem živimo. Skratka, da tudi v družbi, katere del smo, puščamo svojo dobro, krščansko sled.

Za vas živim je tudi geslo letošnjega jubileja. 16. avgusta bo namreč minilo 200 let od rojstva sv. Janeza Boska. Sv. Janez Pavel II. ga je leta 1988 razglasil za "očeta in učitelja mladine". Ta naslov, ki mu ga je podelila Cerkev, ga nekako najbolje opredeljuje. Med razglašenimi za svetnike imamo nekatere, ki so cerkveni učitelji [npr. nekaj znanih imen: Ambrož, Avguštin, Hieronim, Tomaž Akvinski, Bonaventura, Bernard, Frančišek Saleški …], tudi kaka cerkvena učiteljica se najde [npr. Terezija Avilska, Katarina Sienska, Terezija iz Lisieuxa, ali pa ena od zadnjih, ki jih je razglasil Benedikt XVI., Hildegarda iz Bingna]. Janez Bosko pa je cerkveni učitelj posebne vrste, saj se je znal približati mladini, jo poučiti in voditi h Kristusu. Zmogel se je približati tistim, ki so jih tedaj mnogi zapostavljali in se jim odrekali.