VIDEO: Resnica in sočutje: Kompan Erzar, Gerjolj, Slatinek, Centa, Ban in Juhant o resnici, sočutju in spravi

Slovenija 03. 05. 2015, 21:43

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, civilna pobuda Resnica in sočutje 1945 - 2015 in Radio Ognjišče smo v škofijski avli v Mariboru sklenili niz javnih radijskih oddaj na temo Resnica in sočutje, ki ste jim lahko prisluhnili v aprilskih oddajah Moja zgodba, v prvi majski oddaji pa je bila na sporedu še zadnja okrogla miza. Ob obletnici konca druge svetovne morije smo želeli z več kot 25 sogovorniki osvetliti slovensko plat te tragedije. Naš namen je bil z uvidom v tragične usode oseb odpirati pota resnice in sočutja, da bi tako omogočili našo skupno prihodnost. Upamo, da nam je vsaj delno uspelo.

Docentka, doktorica znanosti za področje zakonske in družinske terapije, Katarina Kompan Erzar je v Mariboru spregovorila o postravmatski rasti, katere prvi dejavnik je, da se o travmi sploh spregovori ter da se prekine zanikanje in izogibanje temu govorjenju. „Kosti so prišle na dan, resnica prihaja na dan, lahko si oddahnemo, lahko jo izgovorimo, lahko jo izjokamo in lahko ustvarimo en svet zaupanja, ne glede na to, kakšne so naše pretekle izkušnje. In vsaka generacija, ki bo to uspela narediti, bo naredila prostor, v katerem bo travma imela bistveno manj moči in bistveno manj razdiralnih vplivov, kakor jih je imela travma druge svetovne vojne.“

Doktor teologije ter profesor za didaktiko in pedagogiko religije na teološki fakulteti Stanko Gerjolj je prepričan, da sta odrivanje resnice in spominjanje izredno pomembni. Resnica po njegovih besedah osvobaja in očiščuje: „Kot narod in država bomo preživeli le, če bomo sposobni resnice in katarze. V tem primeru ne bo šlo nič „mimo“ in nič se ne bo „izgubilo“. Kot starozavezni očak Jakob se bomo morali „boriti z bogom preteklosti“, kar nas bo naredilo bolj ranljive in bomo „šepali“, a postali bomo bolj čuteči in kot taki prešli na „drugo stran“ ter bolj zdravi prispeli na obzorje, ki omogočan nov začetek.“

Pravnik in docent dr. Stanislav Slatinek je opozoril, da je roka Cerkve, ki kliče po spravi, pogosto prazna, da ne ujame nikogar, ki bi pristopil in se z njo tudi hotel spraviti. „Veliko večji problem pa sta država in sprava oziroma država in resnica. Tukaj je nastal nek krč, mogoče skozi polpreteklo zgodovino, skozi vse bridkosti, ki so jih doživeli naši predniki. Tukaj je neka blokada. Verjetno nek strah. Ko razmišljam, kje je tisti strah, ki ne more premagati te blokade, potem si vedno znova rečem, da je verjetno strah do resnice. Da se nekdo boji resnice. Verjetno so v državi tudi verni ljudje, ki se prav tako bojijo resnice. In zato verjetno tudi ne pride do popolne sprave.“

Mlada raziskovalka na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Mateja Centa pa je spregovorila o strahu pred sočutjem. „Vsi ti predsodki oziroma vzroki strahu pred sočutjem človeka odvračajo od soočanja s strahom in ga na ta način pohabljajo v njegovi človeškosti. Delajo ga neobčutljivega zase in za ostale. Tako pa je človek bil, je in bo sposoben takih grozovitosti. Tak strah pred sočutjem onemogoča tudi pot k spravi.“

Dramski igralec Ivo Ban pa se je v svojem uvodnem razmišljanju osredotočil na Antigono in jo povezal z grozodejstvi, ki jih je naš narod pretrpel med in po drugi svetovni moriji. „Kadar beseda nanese na nedotakljivost človeškega življenja, nam misli uidejo k Antigoni, ki nas spomni, kako smo po vsaki vojni rekli „nikoli več“, pa se vseeno kar naprej soočamo z novimi poboji in žrtvami. V vseh teh velikih besedah in v vsej preliti krvi je Antigona edina poražena. Grob koplje, pokopati pa ne more nikogar več, vsa zemlja je namreč že polna. Po vsem tem se zdi, da je Antigona enostavnejša, kot to od tragedije zahtevajo teorije, saj Sofokles ni napisal drame za filozofe, ki bi bila povod za daljnosežnejše špekulacije, temveč za tiste, ki jim bo zbujala sočutje in strah. Zato je tembolj čudno, da danes, ko nanese beseda na povojne poboje in priktira grobišča, slišimo: „Ne preštevajmo kosti!“ „Mladih to ne zanima.“ „Ukvarjajmo se s prihodnostjo.“ Tako stališče v današnjem času se mi zdi še bolj barbarsko, kot je bilo barbarsko to nedopustno in krvavo dejanje. V narodovem telesu ni ravnovesja, vsako neravnovesje pa povzroča bolezni. Bolezen pa je mogoče odpraviti, če poiščemo vzrok in ga pozdravimo.“

Filozof in pedagog ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Janez Juhant pa je dejal, da se mehanizmi nasilnega žrtvovanja na nekrvav način nadaljujejo z medijskimi umori, zaostrenim tekmovalnim izključevanjem, nepripravljenostjo za dogovor, nespodbujanjem sposobnosti, znanja in človeškosti. „Pobuda resnica in sočutje ima torej pomembno družbeno sporočilo: Krepiti je treba dialog za iskanje resnice. Človek ne more stalno živeti v laži, prav tako se družba ne more razvijati, če ni prisebnosti, iskrenosti in volje za iskanje resnice. Konfucij je dejal, da je treba najprej očistiti govorico. Besede morajo v osebnem in še bolj v družbenem dialogu dobiti spet svoj pomen. Z vzpostavljanjem pravih besed pa raste tudi odgovornost zanje.“

V programu Radia Ognjišče boste lahko posnetkom javnih radijskih oddaj na temo resnica in sočutje prisluhnili od 29. marca naprej v nedeljski oddaji Moja zgodba. Video posnetke pa že lahko najdete na naši spletni strani.

Več o okroglih mizah.