Marko Juhant: Ko je vprašanje otrokovih koristi, je jasno, na čigavo stran je treba stopiti.

Slovenija | 15.03.2015, 18:22 Nataša Ličen

V oddaji »Za življenje, za danes in jutri« smo se pogovarjali s specialnim pedagogom Markom Juhantom, ki ima dolgoletne izkušnje na strokovnem področju vzgojnega dela z mladimi. Vprašanja so med pogovorom zastavljali večinoma poslušalci, začeli pa smo s komentarji g. Juhanta o poizkusih redefinicije družine, ki zahtevajo dodatna pojasnila strokovnjakov. V javnosti je veliko zavajanja in oddaljevanja od bistva, tako se ustvarja mnenje na ne pravih podlagah. V primeru pravice do posvojitev istospolnih se pogovarjamo o otroku, pravi Marko Juhant in o njegovih koristih ter pravicah in vsekakor ne o koristih manjšine odraslih ljudi. Ko gre za otroka, je nedvomno, na katero stran moramo stopiti.

Komu delamo krivico?

»Včasih so me starši ob razpadlem zakonu, pred ločitvijo, prosili za mnenje, h komu naj gre otrok. In vedno je bil užaljen tisti, za katerega sem mislil, da morda ne bi bil najboljša izbira za vzgojo otroka, da bo bolj koristno za otroka, če živi pri drugem staršu. Tudi v tem primeru je tako, vedno je nekdo užaljen. In, upravičeno je, če kdo misli, da tudi v tem primeru okrog problema posvojitve otrok istospolnim, ne dajem prednosti ne njim ne komur koli drugemu od odraslih, ima prav. Zakaj? Ker dajem prednost otroku in tistemu, kar je zanj najbolje.«

Kar zadeva vzgojo otrok nima nihče pravice do lastne kulture

»Otrok ne odloča o sebi, niti najstnikov ne vprašamo, kakšne družine si želijo. Uradno tega podatka ni. Neuradno pa vemo. Kadarkoli pridemo v družino, kjer ni bilo ali mame ali očeta, otroci si želijo "celo" družino in koliko truda vložijo in kaj vse počno otroci, da bi združili skregana očeta in mamo. Tudi naša zakonodaja, tretji člen Konvencije o otrokovih pravicah govori o tem, da morajo biti pri vsem, karkoli stori zakonodajno telo, glavno vodilo otrokove koristi, in ne kogarkoli od odraslih, ne večine odraslih in ne manjšine odraslih. Ampak so glavne otrokove koristi. Hkrati v tej isti konvenciji tudi piše, da imajo vsi otroci pravico biti člani družine, kot predvidevajo krajevni običaji. In pri nas, pa sem veliko po Sloveniji, nisem še nikjer zasledil, da je krajevni običaj, da bi istospolna vzgajala otroka. In, ko že govorimo o manjšinah, trideseti člen konvencije govori tudi o etičnih, o jezikovnih, o verskih in o staroselskem poreklu, in omenjena manjšina ne sodi v nobeno od teh kategorij, da bi imeli avtomatično pravico do lastne kulture, ki zadeva vzgojo otrok.«

Skrbi me, če bo otrok ob vzgoji starša 1 in starša 2 res postal, kar naj bi po naravi postal, deček moški in deklica ženska ali pa bo izbral način življenja, kot ga živita starš 1 in starš 2?

»Otrok se od malega oblikuje v žensko ali moškega, ne samo fizično, tudi čustveno, duhovno, duševno in spolno. Poglejte samo, kako začnemo. Že po barvi košare, ki jo nosi štorklja, postavljena v pozdrav novorojenemu ob hiši, vemo, kaj je, ali se je rodila punčka ali fantek. Otrok potrebuje zgled, otrok potrebuje vzorec. In, danes vemo, kako težko je marsikateri mami, ki sama vzgaja dečka. Marsikdaj tako vzgojen otrok postane zelo moteč za okolje, mama ne ve, kaj naj z njim, ni mu kos. Mamina ljubezen je namreč brezpogojna, mama je popolna, sprejme vse, lahko je otrok v nasprotju z zakonom, kriminalec, pa mamina ljubezen zato ne bo nič manjša, očetova pa je pod pogojem. Če očetu kaj ni po volji, to da otroku jasno vedeti. Me zanima, kaj bo v primeru družin, kjer ne bo vloge moškega in vloge ženske? Bo otrok lahko postal tisto, kar naj bi postal? Lahko predvidevamo, da bo otrok izbral takšen način življenja, kot ga imata starš ena in starš dve? To me skrbi. Ne vemo, kaj se lahko zgodi, ker nimamo teh podatkov. Lahko samo predvidevamo. Špekuliramo. Skrb pa je tu gotovo opravičena.«

Otrok mora doživeti, po eni strani razumevanje in vso to mehkobo mame, in po drugi strani strogost in varnost očeta.

»Korenine so bistveni del človeka, sprašujemo se, od kod izhajamo, kdo so naši predniki. Ni zaman danes tako zaželeno vsaj videti, če že ne imeti družinsko drevo. Koliko skrbi je pri dedkih in babicah, če bo šel njihov rod naprej. Navsezadnje je tako, če bi si vsi izbrali istospolno življenje, Slovencev v sto letih ne bi bilo več. In to je merilo, ki ga tudi sam vzamem, ko se vprašam, če je katera stvar v redu ali ne, kam vodi in če ima možnost. In pri vprašanju, o katerem govorimo, možnosti ni.«

Starši vsekakor nismo popolni, delamo napake in tudi to je del vzgoje, da otrok spozna, da je tudi to del življenja.