Za pravo izbiro ŽPS moramo veliko moliti

| 24.02.2015, 18:35 Matjaž Merljak

Na drugo postno nedeljo, 1. marca 2015, bomo po vseh slovenskih župnijah izbirali člane Župnijskih pastoralnih svetov ŽPS. V oddaji Utrip Cerkve na Slovenskem smo se pogovarjali z novomeškim škofom Andrejem Glavanom, ki je med slovenskimi škofi odgovoren za to področje.

Gospod škof, kakšne izkušnje ste imeli z ŽPS in volitvami, ko ste bili še župnik?

Na župnijo Škofja Loka sem prišel kot nedeljski kaplan na svoj god, 30. novembra 1972. Zanimivo, da se ne spomnim, da bi bil kdaj na seji ŽPS. Spomnim se pa, da je na Suhi, kjer sem kot kaplan pripravljal ustanovitev nove župnije, ki je bila uradno ustanovljena 1. 1. 1975, že bil ustanovljen neke vrste ŽPS. Ta skupine je bila zelo zavzeta in je lepo sodelovala, ko smo postavljali temelje župnijske pastorale v novi župniji. Spomnim se, da sem ob pozdravu ob ustanovitvi župnije na novo leto dejal, a ne bi imel poguma začeti z novo župnijo, če ne bi imel tako dobrih najbližjih sodelavcev, še zlasti, ker sem bil le leto in pol redni kaplan.

V naslednjih letih smo lepo sodelovali. Ne spomnim se več, kako smo volili, ali smo izbirali med predlaganimi, ali so verniki sami predlagali. Vem le, da je bilo v naslednjih letih, ko sem 5-krat doživel volitve, vsakokrat malo drugače. Največkrat so ljudje sami predlagali kandidate za ožje ali širše okolje (vasi, ulice, naselja …) in smo imeli potem prave volitve, včasih so pa le dali kandidate in je potem komisija, ki je bila izbrana na zadnji seji starega ŽPS, te predloge pregledala in sestavila predlog za novi ŽPS glede na število dobljenih glasov. Potem sem kandidate vprašal, če članstvo sprejmejo in nato smo te rezultate razglasili.

Naj povem neko zanimivost, kaj se zgodi, če si začetnik in ljudi ne poznaš. Eno leto sem bil tudi upravitelj še ene župnije. Volitve smo izvedli kmalu po prevzemu. Ljudje so prinesli listke s predlaganimi. Za eno gospod, ki je dobila največ glasov, so nekateri uporabljali hišno ime, drugi pa pravi priimek. In jaz sem razglasil in oznanil obe. Mislim, da so me že kar takoj v cerkvi opozorili, da gre za isto osebo.

Na splošno sem bil z večino predlaganimi ali izvoljenimi zadovoljen. Sicer pa ima župnik pravico, kakšno vrzel sam zapolniti in predlagati nekatere posameznike.

O vplivu ŽPS na življenje župnije je težko govoriti. Pri nas nismo imeli in še vedno nimamo veliko formiranih laikov, ki bi lahko bili voditelji (tajniki, voditelji komisij …). Vendar vedno sem bil prepričan, da so seje ŽPS tudi priložnost za vzgojo, oblikovanje, ozaveščanje, izobraževanje laikov za soodgovornost. To je osnovna skupina za izobraževanje laikov. Mnoge stvari, o katerih je nemogoče govoriti v pridigi in niti v oznanilih, je možno širše pojasniti na sejah, pa naj gre za pastoralne, gospodarske ali pa splošno družbeno-politične dogodke.

Kako se z ŽPS srečujete kot škof - na vizitacijah, obiskih župnij in drugače?

Ob kanoničnih vizitacijah in birmah vsake štiri leta se srečam tudi s ključarji in Gospodarskim svetom, na dan srečanja z birmanci pa tudi z ŽPS in še kakšno skupino sodelavcev. Navadno podrobneje poročajo o načinu dela, o sejah, trenutno tudi o pisanju Župnijskega pastoralnega načrta. Odgovarjam tudi na vsa njihova vprašanja. V zadnjih letih je bilo veliko vprašanj v zvezi z mariborsko krizo, upokojitvijo škofov, o bogastvu Cerkve na Slovenskem. Ljudje so zelo pod vplivom laži in polresnic, ki jih širijo mediji.

Kako v Cerkvi v Sloveniji čutimo prisotnosti in dejavnosti ŽPS?

Dejavnost ŽPS je zelo različna. Ponekod se čuti, da so že nekaj desetletij zelo dejavni, ponekod pa se čuti, da so župniki to delo z laiki zanemarjali. Že skoraj 20 let izide vsako leto brošura Naše poslanstvo za delo z ŽPS. Kjer so to uporabljali v pogovoru za duhovno rast, študij raznih pastoralnih vprašanj in za njihovo praktično reševanje, se to zelo pozna in lahko zaznamo velik napredek. Seveda so za to odgovorni župniki. Dogmatična konstitucija o Cerkvi jim naroča, »naj priznavajo in pospešujejo dostojanstvo laikov in njihovo odgovornost v Cerkvi. Radi naj uporabljajo njihov pameten nasvet, z zaupanjem naj jim izročajo naloge v službi Cerkve, naj jim pustijo svobodo in področje dejavnosti, vlivajo naj jim celo poguma, da se lotevajo del tudi na lastno pobudo« (C37).

Kako bo izbiranje članov ŽPS potekalo: kdo lahko izbira in koga? 

Pastirsko pismo je že dalo nekaj načelnih napotkov. Nekatera navodila o načinu izbire ali volitev daje že statut o ŽPS. Kdo lahko izbira, načelno ni ovir. Vsi polnoletni verniki. Izkušnja pa uči, da nikoli ne pride nazaj več predlogov ali volilnih lističev, kot se jih razdeli med nedeljnike. Navadno izbira poteka tako, da eno nedeljo (letos na 1. postno nedeljo) verniki dobijo lističe, naslednjo nedeljo (letos na 2. postno nedeljo) pa jih prinesejo nazaj. Že prej sestavljena komisija jih pregleda in pod predsedstvom župnika pripravi seznam članov, ki so dobili največ glasov. Župnik ali po dogovoru kdo drug potem izbrane kandidate vpraša, če sprejmejo članstvo v ŽPS in če so pripravljeni, kolikor se da redno prihajati na seje.

Seveda so pa razna odstopanja, zlasti v mestnih župnijah, kjer so povsod t. im. oltarna občestva in ne izbirajo članov ŽPS le po teritorialnem principu, ampak tudi izmed tistih, ki so iz sosednjih župnij, a so vključeni v redno življenje te župnije (verouk, ned. maša …).

Glede kriterijev je na prvem mestu urejeno krščansko življenje, zavzetost za skupno dobro, ugled v okolju, iz katerega prihaja …

Kakšen naj bi bil zaželen človeški in duhovni profil članov ŽPS?

V vprašanju sta dva glavna elementa za optimalnega člana ŽPS, človeški in duhovni profil. Milost predpostavlja naravo. V človeškem profilu so zaželene naslednje lastnosti.

Član naj bi imel ponižno in trezno zavest, da ne zna vsega in ne zmore vsega, da sebe ne precenjuje in drugih ne podcenjuje.

Da ima temeljno pripravljenost za sodelovanje, da se pri sodelovanju ne izmika in da svoj prispevek k skupnemu delu.

Resnicoljubnost, pogum, modrost, ljubezen, hvaležnost, osebna zanesljivost, pravičnost, veselje nad skupnim delom.

Sposobnost za pogovor, poslušanje in upoštevanje mnenja drugih, izobraženost, oziroma razgledanost.

V duhovni profil pa sodi zlasti iskrena osebna vera, ki se hrani iz osebne molitve, spoštovanje do pastirjev Cerkve, ljubezen do bližnjih.

Kako je zagotovljeno, da ne bo prišlo do prevlade določenih skupin v župniji?

Ne vem, kako bi lahko prišlo do prevlade določenih skupin v župniji. Glede tega nimam nobenih izkušenj. Ne znam si predstavljati, kako bi lahko do tega prišlo, ker se v večini župnij upošteva tudi teritorialni princip o enakomerni zastopanosti vseh delov župnije.

Kaj naj naredijo tisti naši poslušalci, ki živijo v župnijah, kjer izbora članov ŽPS ne bo, kjer ŽPS ni ali je le črka na papirju?

Hvala Bogu, takih župnij, kjer bodo župniki ignorirali volitve ŽPS in jih ne bodo niti oznanili oz. dali možnost izbire, je zelo malo. Poznam nekaj župnikov, ki pravijo na primer: moj ŽPS so kar ključarji, ki so imenovani; ali moj ŽPS je pevski zbor, ki je zelo aktiven; in podobno. Seveda so tudi primeri, ko je ŽPS le na papirju. Kjer z župnikove strani ne bo potrebne pobude, naj osveščeni laiki, ki se zavedajo svoje poklicanosti in odgovornosti za župnijo, kakor to naročajo tudi cerkveni dokumenti, naj se oglasijo pri župniku, ga spoštljivo opomnijo in spodbudijo za ta korak. V določenih primerih, kjer vemo, da je kaj upanja, pa to storimo tudi s škofijske strani. Nekaj posameznih primerov pa imamo, ko je sodelovanje v župniji lepo, do formalne ustanovitve pa ne pride iz nekih nerazumljivih in iracionalnih razlogov.

Člani ŽPS bodo izbrani za naslednje petletno obdobje, od leta 2015 do leta 2020. Kaj čaka Cerkev v Sloveniji v tem obdobju?

Letos bo minilo 50 let, odkar so na 2.vatikanskem cerkvenem zboru na 3. zasedanju govorili o laiškem apostolatu. Leto pozneje, 18. novembra 1965, je bil odlok slovesno razglašen. Papež Pavel VI. ga je vpričo koncilskih očetov simbolično izročil šestim laikom – trem ženskam in trem moškim – s čimer je vsem laikom naročil, naj ga izvedejo. Od tedaj se v Cerkvi govori o soodgovornih laiških sodelavcih in ne le o pomočnikih, ki delajo le to, kar se jim naroči. Pri poudarjanju soodgovornosti ne gre le za vrzel zaradi pomanjkanja duhovnikov ali za naloge, ki jih morejo sprejeti in opraviti le laiki, ampak to zahteva polna resnica o Cerkvi kot Božjem ljudstvu.

Vendar je aktivno sodelovanje laikov zlasti v določenih zadevah (gospodarstvo, verouk, sodelovanje pri bogoslužju …) nujno tudi zaradi pomanjkanja duhovnikov, ki se nakazuje v prihodnjih desetletjih. Ponekod, kjer morda v neki bližnji prihodnosti ne bo maše, bodo formirani laiki lahko vodili vsaj besedno bogoslužje, morda celo vodili pogrebe. V celoti pa naj bi skrbeli za gospodarske zadeve, obnovo cerkva …

Kaj polagate na srce tistim, ki bodo izbrani?

Naj vzamejo imenovanje zares, kot del poslanstva, ki izhaja iz krsta in birme, kot neke vrste Božji klic. Vendar, če bodo privolili, naj v to privolitev vključujejo resno odločitev, da bodo hodili redno na seje. Tudi če so seje vsak mesec, kar vedno priporočam za resno delo, ali na dva meseca, naj razne druge obveznosti (razen redna služba) ne bodo izgovor. Izkušnje kažejo, da v vsakem ŽPS sčasoma kakšen odpade, včasih upravičeno zaradi preselitve, rojstva otroka, včasih pa brez vsakega resnega razloga, ker se Cerkvi odtuji, ali se mu preprosto ne ljubi.

Seveda se mora tudi župnik, ali če seje vodi tajnik, dobro pripraviti na sejo, da je dnevni red določen in domišljen in se seja ne zavleče. Seje, ki so daljše od ure in pol, so neproduktivne in nekatere odbijajo.

Kako naj se člani ŽPS duhovno oz. versko izobražujejo in/ali poučijo o aktualnih razmerah v Cerkvi? Kdo vse je za to izobraževanje odgovoren?

Omenil sem že Naše poslanstvo kot gradivo – predlog za sejo, za duhovno, študijsko in pastoralno oblikovanje. Pripravlja ga Medškofijski odbor za ŽPS. Prispevke pripravljajo razni strokovnjaki, duhovniki in laiki. Seveda je možna tudi druga literatura. Imamo veliko cerkvenih dokumentov, prispevkov iz revij. Po vseh šestih škofijah imamo tudi Katehetsko-pastoralne šole, ki so že mnogim pomagale do poglobitve znanja krčanskih resnic in temeljev vere in do večje razgledanosti iz življenja Cerkve.

V intervjuju za Cerkev danes ste dejali, da pogrešate odzivanje ŽPS pri pojavih nestrpnosti do kristjanov/vernih v Sloveniji. Lahko to bolj razložite, sploh ker laiki pričakujejo izrazitejše odzivanje vrhov Cerkve?

Res je. Tudi v zadnjem pastirskem pismu smo škofje zapisali: »Plašnost v širšem družbenem okolju bi morali katoliški laiki končno preseči … Angažirati bi se morali na delovnem mestu, v domači ulici ali vasi, v društvih in klubih na odgovornih položajih v gospodarstvu, kulturi in politiki.« Ponavljam, kar sem zapisal že za revijo Cerkev danes: »Laiki bi se morali tudi družbeno bolj angažirati. Če bi ob kakem izpadu in žaljivem izzivanju vernih s strani nestrpnežev prišlo iz vrst ŽPS le nekaj spoštljivih a pogumnih intervencij, na primer v medijih, bi bilo v naši družbi veliko manj nestrpnosti do vernih.

Tisti, ki od blizu spremljajo življenje na RTV, n.pr. v programskem svetu, pravijo, da vsako pismo dobi velik odmev in povzroči včasih pravi preplah. Varuh poslušalčevih pravic ga resno obravnava. Ampak intervencij, protestov, pisem enostavno ni. Zakaj ni več reakcij na razne članke, pisma bralcev, čeprav nekateri objavljajo prave laži ali pa polresnice. Nekristjani so nam do neke mere lahko vzor gorečnosti, čeprav ta njihova gorečnost že sovpada z nestrpnostjo in žalitvami in celo s terorizmom.

Samo škofje se ne moremo izpostavljati, čeprav bi to nekateri radi videli. Takoj nas ožigosajo, da se vtikamo v področja, ki nas ne smejo zanimati. Isto velja za volitve in politiko in druga družbena dogajanja. Glede primernega urnika verouka na primer je boljše, če se dogovorijo starši otrok, kot pa da to ureja sam župnik.

Škofje letošnje pismo za postni čas namenjate vlogi laika v Cerkvi, v drugem delu še posebej o poslanstvu laikov v župniji. Konkretno pišete, da laiki niso več odgovorni le za krašenje cerkva in peko peciva za slovesnosti, ampak tudi za organizacijo kakšnega dogodka, obnove cerkvenih stavb in zbiranje denarja zanje. Ali lahko navedete kakšne primere dobre prakse? Ali so na voljo kakšne smernice za to?

No, tako konkretno o peki peciva ravno nismo pisali, pač pa o pripravi raznih cerkvenih slovesnosti, za organizacijo verouka, o popravilu cerkvenih stavb. Posebnih smernic o angažiranju laikov ni, ker so okoliščine zelo različne. Omenjate tudi zbiranje denarja. Če prosi za denar ob neki nujni obnovi le župnik, se zlasti pri tistih, ki najmanj dajo, pojavi godrnjanje: »Župnik samo prosjači.« Zakaj ne bi pred župnijsko občestvo z neko utemeljeno, modro besedo stopil ključar ali član GS in utemeljil potrebo za nek prispevek.

Kaj bi pred izbiro oz. volitvami ŽPS še omenili?

Za pravo izbiro moramo veliko moliti, skoraj tako kot so molili pred izbiro nadomestnega apostola Matija: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži katere naj izberemo.«

Župnikom priporočam, da čimprej pošljejo nov ŽPS škofu v imenovanje, da bi se stari in novi ŽPS morda čimprej sestala še na skupni seji, novi pa v jeseni čimprej uspešno začel z rednim delom.