Ob tem otroku se bodo razodele misli mnogih src

Cerkev na Slovenskem | 04.02.2015, 08:41 Nataša Ličen

Vsako življenje je dar in je dano od Boga. Drugače ne more biti. Zato se zahvaljujmo zanj in cenimo ter spoštujmo vsakogar. Pomagajmo si na poteh skozi življenje. Na nič se ne moremo povsem zanesti, razen na Boga. On je naše edino upanje. Ob stiskah je naša skala, zavetje, in pribežališče. To je temeljno prepričanje. Vezi, navezanosti, materialne dobrine, načrti in podobno so dragoceni, ampak vse to ni absolutno in ni tako pomembno, kot na dnu srca popolna prepuščenost Bogu. V tvojih rokah Bog je moje življenje, zato se ti pustim voditi. S temi mislimi je ob minulem prazniku Jezusovega darovanja, svečnici, začel razmišljanje v februarski Radijski katehezi jezuit p. Silvo Šinkovec.

Bistvo evangelija je tudi v dobrodelnosti, da ne prezremo vseh tistih, ki so v potrebi; to je vera, tam je Bog.

P. Silvo Šinkovec: »V zadnjih letih, se mi zdi, se je poglobila zavest o važnosti kontemplativne molitve. Osmislimo znova svoje življenje, okrepimo žar, s katerim smo vstopili vanj. Molimo zato tudi za nove redovniške in duhovniške poklice, za vse tiste mlade, ki čutijo v sebi klic po popolni predanosti Bogu. Jezus pravi, izpolnjuj zapovedi, ki so za vse. Velikodušnost se kaže v izpolnjevanju zapovedi, ne ker je obvezno, ampak ker sami tako hočemo, ker želimo biti simbol popolne predanosti Bogu, ki nas je ustvaril.«

Svet posvečujemo, ko pomagamo tistim, ki so v potrebi, kadar vidimo človeka ob sebi.

»Na vprašanje, kolikokrat naj odpustim bratu, Jezus odgovori, do sedemdesetkrat sedemkrat, torej vedno znova in znova. Ključno je, da pustimo svobodo ljudem. Mi bi radi rezultat, toda spoštujmo sočloveka, ker je nekaj Božjega v njem. Ko drugemu dopustimo svobodo, nas to ne grize in ne moti. Zato je svoboda ključna za krščanstvo in je temeljna vrednota. Ne dotikajmo se svobode. Kolikokrat gre mnogo ljudi stran od Cerkve zaradi občutkov prisile. Druga skušnjava je kritiziranje. Radi bi drugače, toda s tem ubijamo Duha. Kdo smo, da sodimo? Nauk imamo in nauk se ne spreminja. Kaj je prav in kaj ne, vemo. Ampak, zakaj ta konkretni človek potem ne živi tako, no, to pa ni več v naši pristojnosti, to pustimo Bogu. Kaj pa mi vemo, zakaj nekdo ne hodi v Cerkev in ne moli? Zanj lahko iskreno in vztrajno molimo, preprosto spoštujemo, ljubimo, ter smo zgled. Kdaj se v človeku zgodi dotik v dno duše, to je v režiji Boga. Bog naredi, ko On želi in na način, kot želi. Ni naša naloga spreminjati drugega. Seveda pa, če vidimo, da nekdo v skupnosti ves čas greši, ne živi po evangeliju, pravi sv. Pavel, ga najprej opozorimo na štiri oči, če ne posluša, ga potem opozorimo pred skupnostjo, če tudi to ne zaleže, ga imejmo za pogana. To je trda beseda. Kako jo razumeti? Izključimo ga iz skupnosti, z njim nimamo ničesar več. Je pa v tem še drug pomen. Imejmo ga za tistega, ki je zunaj skupnosti, ki ni poučen. On ima povsem drugačna izhodišča, po drugih kriterijih mu bo sojeno, in mi ne vemo po katerih. Mi pa sodimo po svojih kriterijih in izkušnjah. To nam je nedoumljivo, je domena Boga. Zato ne sodimo drugih, ker ne vemo, kako se jim bo sodilo, zato je svoboda ključna. Bog ima osebni pristop do slehernega. Tako si vsaj jaz razlagam.«

Vabljeni k poslušanju Radijske kateheze v sredo, 4. februarja, ob 20. uri.