Škof Glavan: Božič nam kliče, naj zaščitimo temelje družine, ki je pot in prihodnost Cerkve in človeštva
Slovenija
Predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof msgr. Andrej Glavan je v stolnici sv. Nikolaja v Novem mestu na praznik Jezusovega rojstva dejal, da je Jezus luč. „Ko pogledamo okrog sebe in vsak dan poslušamo o ubojih, žrtvah, vidimo, kako malo je za nekatere vredno človekovo življenje. Današnji človek je negotov, ko gre za smisel življenja, zlasti ko zaide ali doživi, razne težave. V Betlehemu rojeni Odrešenik, je tista Beseda, ki je s svojim rojstvom, s svojim križem na Kalvariji, še posebej pa s svojim vstajenjem od mrtvih razodel, da je v človeku več kot samo človek, ampak je tudi Božji otrok.“
Škof Glavan je dejal, da je Jezus osvetlil pomen osnovne človeške skupnosti – družine. „Božji sin se je odpovedal vsakemu razkošju. On, po katerem je vse ustvarjeno, bi se lahko rodil v bogati zibelki rimskih cesarjev, okrašeni z vsemi dragimi kamni, o katerih govori videc, apostol Janez v svojem Razodetju, ko zre mesijanski Jeruzalem … A odpovedal se je vsem človeškim zakladom in razkošju, še več, rodil se je kot brezdomec. Le enemu se ni hotel odpovedati – družini,“ je povedal škof in spomnil na besede papeža Frančiška, ki je dejal, da morajo družinsko življenje urejati tri ključne besede: Prosim! Hvala! Oprosti! „Potrebno je imeti čas za drugega. Vedno je treba dokazovati sočutje, odpuščanje in potrpežljivost. Kar naprej je potrebno dajati znamenja naklonjenosti, čustvene pripadnosti, hvaležnosti in ljubezni (prim. W. Kasper, Evangelij družine, str. 40).“
Nagovor škofa Andreja Glavana objavljamo v celoti
Potem ko smo prečuli del nocojšnje svete božične noči, smo se spet zbrali na sveti dan k t. im. veliki božični maši.
Pri polnočnici, ki jo imenujemo tudi angelska maša, in pri prvi jutranji – pastirski – maši, smo slišali oznanilo angelov pastirjem in kako so ti pohiteli v Betlehem in našli novorojeno Božje dete.
Evangelist tretje božične maše pa opusti božično idilo in nam spregovori v teološkem jeziku o Odrešeniku – Besedi – ki izhaja iz Očeta in ga tudi razodeva
Prolog, kot imenujemo začetek Janezovega evangelija, ki ga beremo pri božični dnevni ali veliki maši, nekateri vzporejajo z operno uverturo. Tako kot uvertura nakazuje vse melodije, ki se pozneje pojavijo v opernem delu, tako prolog vsebuje vse glavne motive, ki jih je evangelist razdelal v svojem evangeliju. V prvih vrsticah govori o Besedi – Logosu, o njegovi vlogi pri stvarjenju, vključi tudi Janeza, kot pričevalca o Jezusu, v tretjem delu pa predstavi reakcijo, sprejem ali zavrnitev, s strani sveta – človeštva. V središču je vrstica, zaradi katere beremo prolog na Božič in še dvakrat v božičnem času: »In beseda je meso postala in se naselila med nami.« (Jn 1,10) Strmimo nad to skrivnostjo, da se je Bog učlovečil in postal eden izmed nas, del sveta. To misel še na drug način dopolni pismo Hebrejcem, ki ga beremo na božični dan: »Jezus je odsvit božjega veličastva in odtis njegovega obstoja.« (Heb 1,3)
A nič manj osupljiv ni način, kako ga sodobniki niso sprejeli. Ne smemo pozabiti, da je Janez pisal svoj evangelij že ob koncu 1. stol., po razdejanju Jeruzalema, ko je bilo povsem jasno, da Jezusa večina Judov ni in ne bo sprejela kot Mesija. Zato hkrati pove, da je v Jezusu Bog sicer postal Emanuel – vidni Bog med nami, a da ostaja tudi skrivnostni Bog, ki ga moramo z naporom iskati, iskati v sebi, v svetu in v bratih prav zaradi te skritosti.
1. Jezus je luč. Vendar, drage sestre, dragi bratje, ta večni in nevidni, pravi Bog od pravega Boga, luč od luči, si je privzel človeško telo, da bi nas obogatil s svojim božanstvom. V evangeliju smo slišali: »Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.« (Jn 1,9). Tudi mi potrebujemo luč, da bi spoznali resnico o sebi, da bi si znali odgovoriti, od kod prihajamo, kam vodi naša življenjska pot, zakaj živimo, v čem je naše dostojanstvo in kje naš poslednji cilj.
Ko pogledamo okrog sebe in vsak dan poslušamo o ubojih, žrtvah, vidimo, kako malo je za nekatere vredno človekovo življenje. Današnji človek je negotov, ko gre za smisel življenja, zlasti ko zaide ali doživi, razne težave. V Betlehemu rojeni Odrešenik, je tista Beseda, ki je s svojim rojstvom, s svojim križem na Kalvariji, še posebej pa s svojim vstajenjem od mrtvih razodel, da je v človeku več kot samo človek, ampak je tudi Božji otrok, ki ni rojen iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga (prim. Jn 1,13). Sv. Avguštin je zapisal: »V učlovečenem Bogu moremo spoznati človeka, v odrešenem človeku pa Boga.«
2. Jezus je osvetlil pomen osnovne človeške skupnosti – družine. Božji sin se je odpovedal vsakemu razkošju. On, po katerem je vse ustvarjeno, bi se lahko rodil v bogati zibelki rimskih cesarjev, okrašeni z vsemi dragimi kamni, o katerih govori videc, apostol Janez v svojem Razodetju, ko zre mesijanski Jeruzalem … A odpovedal se je vsem človeškim zakladom in razkošju, še več, rodil se je kot brezdomec. Le enemu se ni hotel odpovedati – družini. V letu izredne in v pričakovanju redne škofovske sinode, ko se o družini po vsem svetu veliko govori, se spomnimo na to. Božji sin je hotel imeti ob sebi Jožefa in Marijo, dva uboga člana družine, ki sta v najskromnejših razmerah in v vseh nevarnostih zanj skrbela z vso možno ljubeznijo v družinskem ozračju, ki je ozračje varnosti, medsebojne ljubezni, kjer je zagotovljen glavni pogoj za vsako resnično srečo – gotovost, da si v življenju ljubljen. Papež Frančišek pravi, da morajo družinsko življenje urejati tri ključne besede: Prosim! Hvala! Oprosti! Potrebno je imeti čas za drugega. Vedno je treba dokazovati sočutje, odpuščanje in potrpežljivost. Kar naprej je potrebno dajati znamenja naklonjenosti, čustvene pripadnosti, hvaležnosti in ljubezni (prim. W. Kasper, Evangelij družine, str. 40).
Prava družina je tam, kjer člani nimajo kamnitega, ampak meseno srce, kakor Jezus, kakor Marija, kakor Jožef. Božič nam kliče, naj zaščitimo temelje družine, ki je pot in prihodnost Cerkve in človeštva. Vse družbe, politike in zakonodaje, gospodarstva, ki nimajo pred očmi družine, nimajo prihodnosti.
Dragi bratje in sestre! Želim, da bi današnji božični dan in vsi božični dnevi, ki jih bomo preživeli ob jaslicah, bili priložnost, da doživimo Božič kot božji nasmeh vsem ljudem.
Amen.
