Papež Frančišek razglasil nove svetnike

Svet | 23.11.2014, 11:45

Giovanni Antonio Farina, Ludvik iz Casorie, Amato Ronconi, Nicola da Longobardi, Kuriakose Elias Chavara Svete družine, Eufrasia Eluvathingal Presvetega srca: to so imena šestih blaženih, ki jih je Cerkev prištela med svetnike. Slovesnost kanonizacije je na Trgu sv. Petra vodil papež Frančišek.

Nicola da Longobardi

Nicola da Longobardi, italijanskega rodu, je bil rojen leta 1650. Njegovo krstno ime je bilo Giovanni Battista Clemente Saggio. Kljub nadarjenosti kot kmečki sin ni mogel študirati. Od malega je bil navajen delati na polju. Obenem se je pogosto postil in goreče se je udeleževal evharistije. Večkrat je obiskoval cerkev pavlincev v rojstnem kraju Longobardi in tam cele dneve prebil v molitvi. Pri dvajsetih letih je navkljub nasprotovanju staršev vstopil v pavlinski samostan, kjer je kot samostanski brat dobil ime Nicola. Znan je bil po svojih krepostih. V veliki predanosti in ponižnosti, s katerima je bil zgled vsem, je opravljal naloge cerkovnika, vrtnarja, kuharja, vratarja in druge. Imel je tudi kateheze za otroke in njihove starše. Posebno ljubezen pa je izkazoval do ubogih in bolnih. Pogosto je doživljal mistične izkušnje in po njegovem posredovanju se je zgodilo tudi več čudežev. Napovedal je celo lastno smrt, ki ga je doletela 2. februarja 1709.

Kuriakose Elias Chavara Svete družine

Kuriakose Elias Chavara Svete družine (Ciriaco) se je rodil leta 1805 v Kerali v Indiji. Leta 1818 je vstopil v semenišče in leta 1829 je prejel duhovniško posvečenje. Bil je ustanovitelj in prvi generalni predstojnik karmeličanov Brezmadežne Marije, katerih matično hišo je zasnoval leta 1831. Leta 1866 je sodeloval tudi pri ustanovitvi kongregacije sester Karmelske Matere Božje. Prav tako je opravljal nalogo generalnega vikarja sirsko malabarske Cerkve. Bil je odločen branitelj edinosti Cerkve in celo življenje si je prizadeval za njeno duhovno prenovo. Odlikoval se je kot človek molitve. Bil je avtor mnogih duhovnih, liturgičnih in pesniških del. Zelo goreč je bil za Gospoda v evharistiji in prav posebej predan Brezmadežni Devici. Umrl je leta 1871.

Eufrasia Eluvathingal Presvetega srca

Eufrasia Eluvathingal Presvetega srca (Rose) je bila po poreklu prav tako iz Indije. Rojena je bila v premožni katoliški družini sirsko malabarskega obreda leta 1877. Pri enajstih letih je postala učenka pri sestrah Karmelske Matere Božje. Devet let je nato preživela pri njih. Njena želja ves ta čas je bila nekega dne vstopiti v karmeličanski samostan. To se ji je izpolnilo leta 1897. Takoj po zaobljubah je bila imenovana za asistentko novink, kasneje je bila devet let tudi učiteljica. Leta 1913 je postala samostanska predstojnica. Pri vseh svojih nalogah je hodila po sledeh velikega Učitelja, Jezusa. Njena globoka duhovnost in svetost sta nam poznani predvsem preko pisem, ki jih je pisala duhovnemu očetu. Močno je bila predana Presvetemu Jezusovemu srcu, Najsvetejšemu, križanemu Odrešeniku in Devici Mariji. Druge sestre so jo zaradi miru in vedrine na njenem obrazu imenovale »gibljivi tabernakelj«. Zadnja leta pred smrtjo je preživela v popolni združenosti z Bogom v molitvi, postu in telesni pokori. Umrla je leta 1952.

Giovanni Antonio Farina

Giovanni Antonio Farina se je rodil blizu Vicenze na severu Italije leta 1803. Še kot zelo mlad je vstopil v semenišče. Že pri enaindvajsetih letih, ko je še vedno študiral teologijo, mu je bila zaupana naloga poučevanja v nižjih razredih. Prav sloves velikega vzgojitelja je zaznamoval celo njegovo življenje. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1827. Naslednja leta je preživel v Vicenzi. Deloval je kot kaplan, vodil je srednjo in osnovno javno šolo, sodeloval je z mnogimi kulturnimi, duhovnimi in dobrodelnimi ustanovami. V tistem obdobju je spoznal, kako veliko socialno vrednost ima lahko poučevanje. Leta 1831 je odprl prvo žensko ljudsko šolo. Pet let kasneje je ustanovil sestre učiteljice sv. Doroteje. Le-te so bile zveste svoji poklicanosti poučevanja, posvečene Gospodu in popolnoma predane vzgoji revnih, gluhonemih ali slepih deklic. Pomagale so tudi bolnim in ostarelim osebam. Giovanni Antonio Farina je bil leta 1850 nato imenovan za škofa v Trevisu. V tem času sta se ga prijeli imeni »škof revnih« in »mož usmiljenja«. Leta 1860 je postal škof v Vicenzi, kjer je ostal 28 let. Prenovil je pastoralo, se ukvarjal s formacijo duhovnikov, reorganiziral je šole krščanskega nauka in širil katoliški tisk. Med drugim je leta 1869 sodeloval na prvem vatikanskem koncilu, kjer je odločno podprl opredelitev papeške nezmotljivosti. Umrl je v Vicenzi 4. marca 1888.

Ludvik iz Casorije

Drugi novi svetnik, Ludvik iz Casorije, je bil rojen leta 1814 v kraju Casoria blizu Neaplja v Italiji. Njegovo ime pred vstopom v samostan je bilo Arcangelo Palmentieri. Frančiškanom (alkantarinom) se je pridružil pri osemnajstih letih. Leta 1837 je postal duhovnik. Dvajset let je poučeval matematiko in filozofijo, ukvarjal se je tudi s farmacijo. Po mistični izkušnji, katero je sam poimenoval »očiščenje«, se je popolnoma posvetil služenju poslednjim. Leta 1854 si je začel prizadevati za osvoboditev afriških otrok iz suženjstva in za njihovo krščansko vzgojo. Njegova želja je bila med njimi vzbuditi misijonarske poklice, ki bi se nato vrnili na afriško celino. Dva izmed teh otrok, ki ju je rešil duhovnik Niccolò Olivieri, je sprejel k sebi. Njihovo število je kmalu naraslo. Ludvik iz Casorije je tako s pomočjo redovnice Anne Lapini ustanovil kolegij za deklice. Sledile so še druge ustanove, namenjene dečkom. Nazadnje je ustanovil tudi kongregacijo bratov usmiljenja in kongregacijo frančiškanskih elizabetinskih sester. Nekaj časa pred smrtjo pa je preživel še kot misijonar v Sudanu. Umrl je v Neaplju leta 1885.

Amato Ronconi

Amato Ronconi se je rodil leta 1226 v kraju Saludecio v bližini italijanskega mesta Rimini. Rojen je bil v premožni družini, a je kmalu ostal sirota. Mladost je tako preživel z bratovo družino. Že zgodaj se je odločil za življenje po evangeliju in v pristnem frančiškanskem duhu. Sv. Frančišek Asiški je bil navdih za njegovo pot pokore in dejavne ljubezni. Postal je frančiškanski tretjerednik. Najprej se je posvetil sprejemanju revežev in romarjev, ki so bili namenjeni v Rim. Zanje je svojo hišo, katero je podedoval, spremenil v hospic. Ustanova živi še danes, in sicer kot dom za ostarele, poimenovan po novem svetniku. Amato se je v nadaljevanju v korist ubogih odpovedal vsemu svojemu imetju. Sam pa se je umaknil v življenje stroge pokore. Kar štirikrat je poromal h grobu apostola Jakoba v Compostelli in večkrat tudi v Rim. Umrl je leta 1292.

Vir: Radio Vatikan