Niso umrli zaman
| 30.10.2014, 18:00 Nataša Ličen
Pred praznikom Vseh svetih smo v Dijaški oddaji objavili pogovor, posnet pred skoraj dvema mesecema, s študentom kemije Andrejem Podkoritnikom, ki ob koncih tedna pri grobišču pod Krenom čaka in "sprejme" ljudi, ter kdor želi mu pove, razloži sporočilo mozaika p. Marka Ivana Rupnika, ki v spomin in opomin z besediščem umetnosti govori o dogajanju na tem kraju mučeništva.
Zgodovina ni črno-bela
Andrej Podkoritnik: "To je eden najbolj tragičnih krajev v Sloveniji. Dojemam ga kot kraj, kamor moramo Slovenci, verni ali ne, prihajati in se spominjati na vse te fante in dekleta, ki so na tem mestu izgubili svoje življenje. Niso umrli zaman, umrli so, da bi nam pokazali, da ta pot, ki je bila "peljana" v času druge svetovne vojne, kjer je bil velik razdor med brati, saj so bile mnoge družine zelo razdvojene, s sinovi na različnih straneh, ki so se borili tudi drug proti drugemu, na kar opozarja v mozaiku tudi p. Marko Ivan Rupnik, torej, da ta pot ni bila prava in moramo to v prihodnje popraviti ter hoditi složno naprej. Najpogosteje sem zahajajo svojci pokojnih mučencev, tudi tisti, ki želijo izvedeti o povojnih umorih več, ki želijo izvedeti več o slovenski zgodovini in o pečatu druge svetovne vojne. Veliko popotnikov, katerih namen je morda le obisk Baze 20, se ustavi tudi na tem kraju. Številni pohodniki, ki sprva niti nimajo namena, potem pa jih korak vseeno popelje na ta kraj in ko se pogovorimo, ko izvedo tudi o sporočilu mozaika, se zavejo, da naša zgodovina ni črno bela, zvedo tudi o dejstvih tragičnega "heroizma"."
"V mozaiku je zaobjeta zgodba vseh ljudi, ki so trpeli v tistem času in katerih rane še skelijo. Mozaik je spomenik vsem tistim, ki so svoje življenje dali za slovenski narod, za Boga. rad bi izpostavil ganljivost, ki jo doživim ob obiskih ljudi, ki so tu izgubljali svoje otroke. Me strte v srcu. Ko sem se res poglobil v mozaik in njegovo zgodbo, so mi prišle solze na oči. Sem nekateri žal pridejo tudi z jezo. Ker ne poznajo zgodbe posameznikov, v katere pa se moramo spustiti. Zgodovina nas uči, je učiteljica, ki nas mora nekaj naučiti. Zato želim in apeliram na mlade, da iz te zgodovine, ki je imamo do sedaj napisano, berejo zgodbe iz obeh strani. Naj si ustvarijo svoje mišljenje in pogled. Ustaljena misel mislim, da ni prava, treba je narediti novo pot in iti preko zgodovine, ki je bila pisana do sedaj. Rad bi, da se piše objektivno in da zgodovinarji niso izpostavljeni političnim in drugim vplivom. Spravo bomo dosegli čez dvajset, trideset let, ko bodo ljudje bolj oddaljeni od bolečine, ki jo kaže tudi to mesto, jo kriči, kajti nismo še sposobni za objektivni pogovor. To je moje mišljenje."
V Dijaški oddaji smo povabili na konec tedna, ki ga pripravljajo mladi odrasli za Kristusa. Podrobnosti v oddaji, vabljeni k poslušanju celotnega pogovora. Smo pa s sogovornikoma, Urban Gartner in Maruša Horvat, iz te skupnosti začeli pogovor o večnosti in življenju po: "V svet onstran se mladina ne ozira prav pogosto, če se sploh kdaj. Ne samo, da se mladi ne pogovarjamo o tem, morda se temu celo izogibamo. Ukvarjamo se bolj s temami, ki nas trenutno skrbijo, o šoli, službi in podobnem. Če bi se ljudje bolj zavedali, da nekaj je, bi se bolj zatekali k Bogu in bi bili bolj preudarni pri svojih dejanjih. Prav gotovo. Odgovornost do življenja je gotovo veliko večja, če se zavedamo duhovnega in spremenjenega življenja po odhodu v večnost. Vse je celota, v življenju ni prekinitve, teče naprej, ni zdaj tu, potem tam." Tako sta razmišljala o odhodu v večnost naša mlada sogovornika. Jima zmoremo slediti?
