Polona Vetrih: Tisto, kar sporočam z odra, mislim pošteno.

| 26.10.2014, 11:15 Nataša Ličen

Vsestransko ustvarjalna, uspešna, z nemirnim raziskovalnim duhom v veselem srcu, radoživa in polna življenja, dramska igralka Polona Vetrih, je bila naša gostja v popoldanski oddaji zadnje oktobrske sobote. Po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je študirala na londonski Akademiji za glasbeno in dramsko umetnost, kjer so jo ob podelitvi diplome razglasili za najbolj nadarjeno učenko te šole. Umetnica je nastopala v mnogih izjemno uspešnih produkcijah, gostovala je v gledališčih na Dunaju, v Pragi, v Beogradu, v Ženevi, v Frankfurtu, Bologni, londonskem West Endu in v New Yorku. Številni so tudi njeni nastopi v filmskih, radijskih in televizijskih vlogah.

»Veste, če ženska potoži, da kaj ni v redu, rečejo, da smo sitne. Če bi isto povedal mož, bi rekli, da je luciden. Veste, to je velika razlika.« To je le ena od številnih pomenljivih trditev, ki jih je v pogovoru izrekla igralka Polona Vetrih.

Umetnost je kot vera

»Kdor ne veruje, je izredno osiromašen. V nekaj je treba verovati, v Boga, v naravo, v umetnost. Kdor ne veruje, ta vas na ulici ne pozdravi in ob vašem pozdravu pogleda v tla. Evropska umetnost se, tako kot celotna civilizacija, noče naučiti ničesar novega. Vsak igralec ima v sebi raziskovalno silo, tretje oko, da opazi stvari, ki jih morda drugi ne. S prakso, preko številnih vlog, se v tem izurimo. Igralci smo zelo analitični in si priznavamo napake, sicer ne moremo napredovati. Treba je poslušati, ne vsakega, ampak nekoga, ki zna in ve več. S površnostjo ne pridemo nikamor. V življenju ni bližnjic, to bi rada povedala zlasti mladim, pot je dolga in ne se posluževati laži, spreobračanj, ker to ne vodi nikamor in je kratkega daha. Kdor bi rad uspel, naj gre počasi naprej, korak po koraku, naj si zaupa, se uči in naj bo pogumen.«

Slava čez noč ne obstaja, pravi uspeh prinese trdo delo

»Že kot otrok sem imela veliko domišljije. Rodila sem se takšna. Vedno sem našla kaj, kar me je zanimalo. In tudi zdaj me. Dokler je tako, in se človek želi učiti, se ne postara in tudi možgani se ne starajo. To je bistvo življenja, da napredujemo.

"Veste, so vloge, ki sem jih zelo hitro pozabila, se jih niti ne spominjam in so druge, ki živijo z menoj. Jih nočem prepustiti in se jih stalno spominjam ter o njih premišljujem. Prav zaradi tega ni dolgčas. Veste, človek v tem poklicu mora biti velikokrat sam, če želi kaj premisliti. V privatnem življenju se ne more prav veliko razdajati, da bi ves čas hodil na okrog in se zabaval. Zlasti, če dela svoje projekte, kot recimo jaz, se mora poglobiti, mora biti sam. Zato pa me moti, če je okrog mene hrup. Delam večinoma ponoči in me zato moti ropot. Vsi skupaj smo preveč oholi, nočemo pristopiti k človeku in razumeti, da ima svoje življenje. Smo tipična družba, ki je na ego tripu, jaz pa jaz in vedno samo jaz. Kot celota, narod sploh ni pomemben. Dokler bo tako, ne bomo napredovali. Govorimo samo o ekonomiji, ko pa vemo, da je »fuč. Imamo nekatere politike, za katere vemo, da so zelo vprašljivi. Pa jih znova volimo. «

Ni vseeno, kdo govori o veri

»Veste, vi ste pomembna radijska postaja, ki lahko veliko naredi za mlade ljudi. Je pa zelo pomembno, kdo govori o veri in jo razlaga. Vi imate tako lep primer zdaj v modrem, dobrosrčnem in naprednem papežu in v novo izvoljenem nadškofu. Bog ima več obrazov, odvisno s katerega zornega kota ga gledamo in s katerega končka sveta. Bog je do vseh dober, tudi do neverujočih, ki morda ne verujejo konkretno vanj, a imajo vero.«

Dogajanje v teatru zrcalo družbe

»Odrska umetnost, ne samo da odslikava življenje, ampak gre veliko nad življenjem. Celo že vnaprej neke stvari pove, ki se bodo zgodile. V teatru se vedno čuti nekje podtalno, ko nastaja kriza. Jo čutimo, prej kot drugod. Še ko denar je, recimo. Do zdaj v Sloveniji ni bilo človeka, ki bi se potegoval za umetnike in se jim postavil v bran. Mislim, da ga tudi ne bo, dokler bodo nekateri govorili, da smo blagovna znamka. To je zame žalitev. Umetnost je neke vrste meditacija, sporočilo, in publika kot masa v avditoriju ga vedno pravilno začuti. Ne znajo ga vedno utemeljiti, ampak zaznavajo pa ga. Je pa na žalost čedalje bolj tako, da pridejo ljudje v gledališče »podhlajeni«, zaradi okoliščin, v katerih živimo. Včasih so ljudje prišli v gledališče s pričakovanjem, kaj se bo zgodilo. Danes pa jih moramo dvigniti in ko nam to končno uspe je konec predstave in ljudje so včasih razočarani, da niso dobili več za svojo vstopnico. Umetniki smo občutljivi, z nogami smo na tleh, a z glavo v oblakih. O tem premalo govorimo, če pa že, pa na nepravi način. Učili so me, da je moj poklic težak, a tudi veličasten. Bojimo se sprememb, toda te pridejo, ne glede na to, ali se jih bojimo ali ne. Bolje, je da jih sprejmemo čim prej, ko pridejo, ker potem, če se jih branimo, so preveč krčevite. Ker svet se spreminja, tega ne moremo zaustaviti.«

Gostovala in predavala v Indiji

Na povabilo slovenske ambasade v Indiji, je z namenom promocije Slovenije, več tednov v različnih krajih te prostrane dežele, nastopala z gledališkimi igrami, oziroma recitali v angleškem jeziku. Izbrala je zgolj slovenske avtorice, pesnice in pisateljice, ter pripovedovala tamkajšnjim ljudem, ki živijo v precej zakoreninjeni ženskam nenaklonjeni kulturi, drugačno videnje. V pogovoru je Polona Vetrih opozorila, da verbalno nasilje raste in je znova na pohodu, temu se je treba upreti, je bil njen glasen apel. V času obiska je tudi predavala dramsko igro na delhijski Akademiji za dramsko umetnost, na željo tamkajšnjih študentov jih je učila tudi govorne tehnike. Očarana nad pozornostjo in voljo po znanju in učenju je bila navdušena nad tamkajšnjimi študenti. Ob tem je Polona Vetrih dodala, kar morda marsikdo v Sloveniji ne ve, da je bila vabljena na to pot in naprošena za prikaz svojega znanja v igri in nastopanju, tudi zaradi svoje izobrazbe, je namreč edina Slovanka, ki je kdajkoli diplomirala na londonski Akademiji za dramsko umetnost. Bila je tudi gostja indijskega princa, ki ima pod seboj 200. 000 ljudi, je njihov upravitelj in zanimivo, tudi lastnik knjižnice, v kateri so edini izvodi na svetu številnih znamenitih in pomembnih knjig. V Indijo jo znova vabijo, vendar ne ve, kako se bodo stvari v prihodnje odvijale. V Indijo sprva ni šla s prav velikim veseljem, ker se je zavedala napornosti obiska, prepotovala je mnogo razdalj po tej deželi, ampak vseeno je Indija, dežela številnih obrazov, naredila nanjo izjemen vtis. Razumela je, da na sploh Evropejci vemo premalo o drugih kulturah, jih ne razumemo in ne poznamo, da hočemo preveč posegati v njihov svet in to seveda povzroča določen odpor in tudi sovraštvo. Temu se ne smemo čuditi, je poudarila Polona Vetrih.