Pavel VI. pred petdesetimi leti sv. Benedikta razglasil za zavetnika Evrope
Cerkev po svetu
24. oktobra 1964 je papež Pavel VI. sv. Benedikta razglasil za zavetnika Evrope. To je storil v samostanu na Monte Cassinu, ko je posvetil novo baziliko, zgrajeno po bombardiranju februarja leta 1944.
Letos mineva petdeset let od tega dogodka. Ob tej priložnosti je vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin, na Monte Cassinu vodil slovesne večernice v spomin na Pavla VI. Med homilijo je poudaril, da je bil ta papež z benediktinskim samostanom povezan na poseben način. Že ko je bil mlad in je tam preživel teden dni v tišini in molitvi, je med opatijskimi zidovi doživljal resnični in živi mir, ki je obenem dejaven in rodoviten, ima zmožnost, da ponovno zgradi, da prerodi, da poživi. Strogi, veličastni in tihi zidovi so vidno znamenje neke notranje kreposti, in sicer tega miru, ki je sad zvestobe benediktinski karizmi.
Prav v tej meniški razsežnosti duhovne občutljivosti Pavla VI. je treba iskati povod, ki ga je pred petdesetimi leti pripeljal do odločitve, da osebno posveti novo baziliko in sv. Benedikta razglasi za zavetnika Evrope. Po Parolinovih besedah je bil ta papež »menih po srcu«. Meniško življenje, v katerem je sam odkril lepoto molitve, ga je vedno privlačilo. Prav tišina, mir in molitev so bili zanj odgovor na hrup, na pozunanjenost človeka njegovega časa. Tedanja Evropa bi se po njegovem mnenju morala usmeriti k dvema temeljnima ciljema: k veri in v evangeliju ukoreninjeni duhovni edinosti evropskih narodov. Sv. Benedikt je bil za to vzor, saj je bil, kot je spomnil vatikanski državni tajnik, »pacis nuntius«. Njegova orodja pri delu za edinost in evangelizacijo med različnimi narodi so bila križ, knjiga in plug. Pavel VI. je bil prepričan, da je sv. Benedikt s križem, to je s Kristusovim zakonom, utrdil duhovno edinost, ko je dosegel, da so se različni narodi počutili eno Božje ljudstvo. S knjigo, ki predstavlja kulturo, je rešil klasično tradicijo prednikov, jo posredoval mlajšim generacijam in tako obudil kult vedenja. S plugom, ki zapuščeno in divjo deželo spremeni v rodovitna polja in prijetne vrtove in ki se odraža tudi v njegovem geslu »ora et labora«, pa je oplemenitil in povzdignil človekovo delo.
Krščanska vera, je nadalje zatrdil kardinal Parolin, je človeštvo spodbudila naprej, ko se je razodela kot njegova izvirna duhovna korenina. To velja za preteklost evropske celine, a hkrati tudi za njeno prihodnost. Meniška karizma s svojo duhovno dediščino lahko tudi danes Evropi in svetu onkraj njenih meja pomaga začrtati pot naproti celostnemu humanizmu. Sodobna Evropa potrebuje ponižno in močno benediktinsko karizmo, je še dodal Parolin. Iz le-te namreč lahko izide prenovljena zavest o skupnih krščanskih koreninah celine. In ista karizma lahko tiste, ki so zbegani, usmeri k lepoti molitve in veselju, ki izvira iz življenja, podarjenega Bogu.
Vir: Radio Vatikan
