Vera je tek na dolge proge
Slovenija | 28.10.2014, 14:00
Ste si kdaj privoščili odmik od dnevne politike? Vam kdaj preprosto ni uspelo slediti političnim veleumom in njihovim dejanjem, izjavam? Meni se je to zgodilo zadnji teden. Zato sem le na levo uho ujela nekaj obetov, ki nakazujejo, da naj bi na primer za hčerkino glasbeno šolo kmalu odštela 300 evrov na mesec - že iščem tople čevlje, ker je mraz, da grem v tem primeru tudi jaz na ulice in postanem vstajnica, seveda druge in drugačne generacije kot je ta, ki sedi v parlamentu. Nič kaj prijazni obeti torej.
Aha, ujela sem tudi anketo, ki je govorila o tem, da se ljudem počasi svita, kakšna so cesarjeva nova oblačila - lestvica najbolj popularnih politikov je zanimiva. Ta čas smo dobili tudi nove ali pa stare na novo izvoljene župane, ki bodo nadaljevali po svojih poteh.
Prav v času, ko vidim in čutim, da je v Sloveniji vse na glavo, se je zgodil Loški misijon, ki so ga naslovili Luč vere. Tri škofjeloške župnije smo se združile in skupaj utrjevale vero. Zato je bil odmik od vsega nepomembnega dogajanja res pravi biser. Čeprav vsaj na začetku nisem vedela, kaj se bo v resnici zgodilo, se je ob koncu v meni veliko premaknilo. Ob koncu smo župljani Suhe, Škofje Loke in Stare Loke skupaj poromali v več kot 800 let staro romarsko Marijino cerkvico v Crngrob. To je bilo romanje z lučkami - svečkami, bogato v svoji simboliki. Med potjo so nam lučke ves čas ugašale - rahla sapica ali pa le preveč živahna otroška rokica in plamena ni bilo. Nad nami zvezdnato nebo, pred nami poljsko gozdna pot, ki bi bila brez luči strašljiva. Strašljiva, če bi ugasnile vse svečke naenkrat. A to se ni zgodilo. Drug drugemu smo prižigali luči, ko je nekomu ugasnil, si je pomagal s plamenom prijatelja. Ob tem smo vsi občutili, kako pomembno je občestvo - le to zmore prinesti tako lepo reko luči kot smo jo videli v tem večeru in le to ti lahko pomaga, da ne omagaš sredi temnega gozda svojega življenja. Zato so pomembne veroučne skupine, zato morajo živeti mladinske, zato so dragocene zakonske skupine, nepogrešljivi pevci, ministranti, animatorji - vsi župljani, ki po maši radi poklepetajo in ne odidejo z mrkim obrazom proti domu. Žal mi je za vse, ki niso doživeli našega misijona in vesela sem za vsakega, ki se je vrnil, predvsem pa upam, da bo plamen tistih, ki smo poživili našo vero, tako močan, da ga bodo opazili tudi drugi.
Vera je v resnici tek na dolge proge, je življenjski maraton . Prav lahko jo primerjamo s tem. Dane so nam mnoge vmesne postaje - na maratonu so vsakih pet kilometrov na voljo postaje s pijačo, sadjem; v veri se krepčamo z redno molitvijo, z zakramenti, misijoni … Če tečeš 42 km moraš zelo razporediti moči in na vsaki postaji skrbeti, da telo ne dehidrira. V veri brez »napitkov« in »napotkov«, ki jih imamo v Svetem pismu, omagamo še prej. Na maratonu lahko pri 30 km doživiš tekaški zid, ko se telo enostavno ustavi, upre, odpove in ne gre več naprej- ne more, ne zmore, konec. Kaj pa verski zid? Tega doživi še več ljudi in to preden pretečejo 30 km, če ostanemo pri primerjavi z maratonom. Kdo je kriv, zakaj se zgodi? Uf, če bi vedeli odgovor … A tako kot te pri tekaškem zidu poberejo reševalci, si tudi pri verskem lahko pomagamo - če pustimo Reševalcu vstopiti. A pot do cilja ne mine brez bolečin - izrazi na obrazih maratoncev, ki so v nedeljo imeli v nogah 42 km, so bili zelo različni, a nihče brez potu, brez sledi močne borbe - s seboj, s svojim telesom, s tisočerimi neprijaznimi mislimi, ki bi jih lahko ustavile. Zato bi se morali od tekačev učiti vztrajnosti in še nečesa. Nihče ni prišel tja brez priprav, nihče. Koliko vztrajnosti, odrekanja, garanja … Vsak zase ve. In vsak zase ve, zakaj je toliko pripravljen storiti, kaj mu daje.
Tako je tudi z našo vero - kdor jo vzame zares, kdor trenira po programu, ki nam je znan, preteče svoj maraton. Ne tečemo na čas, tečemo za cilj, ki nam je vsem enak. To se je v nedeljo pletlo po moji glavi. In še vprašanje, zakaj smo za svojo vero pripravljeni storiti tako malo?
Spreletelo me je tudi spoznanje, da potrebujem še veliko treninga, da bom zmogla sprejeti in na svoj način spreminjati v resnici mizerno slovensko realnost - ki je kruta in nesramna, nepravična in arogantna predvsem do pokončnih ljudi, ki mislijo s svojo glavo. A tudi pot do slovenske demokracije je tek na dolge proge. A poleg denarja, čeprav so nedavno tega govorili drugače, potrebujemo tudi čas, predvsem pa cilj in poštene ter sposobne ljudi, ki bodo črtali pot. Ker trenutno smo na brezpotju. Zato v poplavi resničnostnih šovov predlagam še enega: Slovenija išče pot. Šefov, čeprav zelo slabih, imamo že sedaj preveč.
