Vzpon na goro solidarnosti – nov sklop oddaj z dr. Ramovšem

Slovenija | 23.09.2014, 21:00

Tovrstne oddaje so del mesečnih večernih pogovorov z antropologom prof. dr. Jožetom Ramovšem, ki jih pripravljamo vsak četrti torek v mesecu ob 20. uri. Z novim šolskim in veroučnim letom pa smo se odločili za odmev vsebin tudi v našem etru, ki jih naš sogovornik piše za revijo Ognjišče, v katerih nadaljuje s pisanjem rubrike, katere avtor je bil psihoterapevt Bogdan Žorž. Tema je oskrba v domačem okolju.

Prof. dr. Jože Ramovš: "Čez 200.000 ljudi v Sloveniji ta trenutek oskrbuje svoje bolne, onemogle in ostarele družinske člane. To delo je eno najtežjih in tudi najnujnejših v življenju. Ljudje pri tem, ko oskrbujejo svoje najbližje, čutijo v svojem srcu veliko. Radi imajo svojce, radi jih oskrbujejo, čutijo tisto osnovno človeško dolžnost, kot piše tudi v Svetem pismu, spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji. Pomeni, če spoštujemo to zapoved, bo tudi za nas nekdo poskrbel."

Stiske so lahko velike

Dr. Ramovš: "To delo je težko, ker ga večinoma opravljajo ženske, ki so že tako delovno zelo obremenjene. Če je pri oskrbovancih prisotna še bolezen demence, ali »nepokretnost«, je to za ženske še dodatna obremenitev. Stiske so ob tem lahko velike. Zato je pomembno, da govorimo o tem, kako lahko ob tovrstni redni skrbi poskrbimo tudi za svoje zdravje. Pomembno je govoriti o preventivi, kako ostati čim dlje samostojen, neodvisen in hkrati, kako sprejemati zdravo odvisnost od drugih, da nekdo naredi nekaj za nas, skrbi tudi za naše dobro in kako sprejemati tovrstno pomoč. Prava mera obojega, ravnotežje je bistveno. Če teh dveh temeljnih kamnov ni, sožitje ni možno. Treba je narediti globok temelj. Temelj vsakega odnosa pa je ravnotežje med samostojnostjo, ki je mora biti čim več, in med odvisnostjo, ki jo moramo sprejeti in iz nje narediti kar največ. Tudi preko oskrbovanja drugih lahko duhovno zelo rastemo."

Vsaka odvisnost ni bolezenska

"S težnjo po samostojnosti se rodimo, to imamo v genih. To je treba ne samo spoštovati in vzeti resno, ampak je treba to tudi razvijati. Ljudje imamo samostojnost prirojeno, vendar bomo v življenju samostojni toliko, kolikor smo to sposobnost razvili. Ne pade kot zreča hruška z drevesa nam v naročje. Zato, če je kaj pomembno za starše in vzgojitelje, je to, da otroke vzgajajo za samostojnost. Pri otroku je odločilno postavljanje meje. Jasno, do kod lahko, čez ne, ker je nevarno, ker se ne sme, ker ni pošteno, ker ni v skladu s solidarnostjo, ker smo vsi enako ljudje in tako naprej. Se pravi, upoštevati otrokovo rast k samostojnosti od prve trme pri štirih letih do pubertete in obenem umeščati v vzgojo meje. Meje so nujne. Samo tisti starši, ki sami niso samostojni in ki sami ne sprejemajo ne odvisnosti, ne samostojnosti, otroka razvajajo. Razvajen otrok ni »natreniran«, ne v vztrajnosti, ne v odločanju, ne v duhovni moči pri razlikovanju med dobrim in slabim, in potem so muhe. Razvajenost je nemoč, je navidezna samostojnost, zelo zgrešena, razkazovanje moči nad drugimi, ki je prazno. Rast k samostojnosti je zelo velika, a ima pasti. Po drugi strani pa je samostojnost med največjimi Božjimi darovi. Nikoli ni tako hudo, če so razvajeni otroci, kot je hudo, če so razvajeni odrasli. Otroci z razvajenostjo ne morejo iztiriti sveta, razvajena odrasla generacija pa onemogoči s svojimi zahtevami in navidezno vsevednostjo, življenje srednji in mlajši generaciji."

Samostojnost in povezanost sta dve bistveni nogi, ki hodita skupaj.

Dr. Ramovš: "Moč nad drugimi in izkoriščanje drugih je patologija v rasti k samostojnosti. Ni pa edina. Ta patologija vodstva je velika, koliko ljudi trpi ob odhodu odraslih otrok od doma. Tu se začne večja šola skupnega sobivanja, kot sta ga začenjala ob sklenitvi zakona in v letih prve zaljubljenosti. Moje trdno mnenje je, da ko je najmlajši otrok star dvajset let, bi morala starša zavestno znova iti v šolo, v tečaj za zakon. Torej v zakonsko skupino z ostalimi zakonci, katerih otroci so prav tako že odrasli in samostojno na poti. To patologijo doživlja danes skoraj polovica prebivalstva Slovenije, najmanj, je posledica bolne samostojnosti tistih, ki imajo moč in oblast v politiki, gospodarstvu in v izobraževanju."