500 let Slovenske frančiškanske province sv. Križa
Slovenija | 15.09.2014, 11:27 Tone Gorjup
Na praznik Povišanja sv. Križa, ki je zavetnik Slovenske frančiškanske province, so manjši bratje sklenili praznovanje 500-letnice frančiškanske province sv. Križa. Pri zahvalni maši v cerkvi sv. Frančiška v Šiški so se jim pridružili slovenski škofje. V njihovem imenu se jim je predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan zahvalil za vse skozi stoletja opravljeno delo. Praznovanje jubileja so zaznamovali še z znanstvenim simpozijem, dokumentarnim filmom 500, izvedbo prvega slovenskega oratorija, izdajo prvega Frančiškovega življenjepisa v slovenskem prevodu in razstavo, ki prikazuje vse redovne hiše v provinci.
Zahvalna maša v Frančiškovi cerkvi v Šiški
Liturgično praznovanje Slovenske frančiškanske province sv. Križa, je na njen god, na praznik Povišanja sv. Križa, v cerkev župnije Ljubljana - Šiška, ki je posvečena Frančišku Asiškemu privabila množico vernikov. Skupaj s frančiškani, našimi škofi, predstojniki in predstojnicami Frančiškovih redov v Sloveniji ter vsemi ljudi dobre volje so želeli izreči zahvalo Bogu in ga prositi za blagoslov v prihodnje. Provincial p. Stane Zore je v uvodu v praznovanje dejal: „Pozdravljeni vsi vi, ki praznujete z nami, z nami verujete, molite in ljubite Boga kakor nam to kaže sv. Frančišek Asiški." Somaševanje je vodil škof Andrej Glavan, pri oltarju pa so se mu pridružili škof Jurij Bizjak, škof Stanislav Lipovšek, škof Peter Štumpf in duhovniki Frančiškovih redov s svojimi provinciali. Med njimi je bil tudi frančiškan iz Hercegovine, od koder so frančiškani v upravnem smislu prišli na ozemlje Slovenije. Škof Andrej Glavan je v pridigi predstavil sporočilo praznika Povišanja sv. Križa in se ustavil pri vtisnjenju Kristusovih ran Sv. Frančišku. Zatem je škof Andrej Glavan spregovoril o slavljenki: „Tudi nad vašo provinco, dragi Frančiškovi sinovi, se je skozi 500-letno zgodovino dvigal križ različnih preizkušenj. V dolgih stoletjih se kaže ta zakonitost križa in resničnost pregovora: »Per aspera ad astra – Skozi trnje do zvezd, do uspehov, do sadov.« Vsi bratje so imeli križ prav tako stalno pred očmi v svojem prizadevanju, v svoji hoji s križem za Gospodom po poti Božje volje v uboštvu, čistosti in pokorščini. Ta pot je mnoge vodila v polnost življenja – veselega služenja – v svetost." V nekaj stavkih je spomnil na pomembnejše dogodke in preizkušnje v življenju province, pa tudi na brate, ki so na duhovnem, pastoralnem, znanstvenem ali umetniškem področju pustili vidnejšo sled v naši zgodovini. Ob koncu je dejal: "Za vse skozi stoletja opravljeno delo, duhovno, dušnopastirsko in kulturno, se v imenu vseh slovenskih škofov danes zahvaljujem. Naj Frančiškova karizma uboštva in veselega služenja, ki jo utelešate in živite v Cerkvi na Slovenskem od Sv. Trojice v Slovenskih Goricah do Kopra, od Brezij do Novega Mesta še dolgo prinaša duhovno svežino, sonce v Gospodov vinograd v raju pod Triglavom."
Marsikaj zanimivega o 500-letni zgodovini frančiškanske province sv. Križa je odstrl tudi znanstveni simpozij, ki je v petek in soboto potekal v frančiškanskem samostanu na Tromostovju v Ljubljani. Pripravila sta ga Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa in Umetnostno zgodovinski inštitut Franceta Steleta. V uvodnem pozdravu je provincial p Stane Zore predavatelje in navzoče opozoril, da zgodovina ni naša. Ne moremo postati njeni lastniki. „Zgodovina vedno ostaja last tistega, ki jo je živel in je bila v trenutku dogajanja njegova sedanjost. On ostaja njen lastnik. Avtor ostaja on sam in njegov čas. Zato jo mi lahko samo beremo, jo skušamo razumeti, jo približati in odstreti našemu času.“ V tem duhu smo pozorno spremljali premiero dokumentarnega filma o provicni sv. Križa z naslovom 500, ki ga je režiral Matjaž Feguš. Kot je povedal, je skušal na podlagi scenarija zgodovinarja Jožeta Škofljanca, ki je imel glavno vlogo tudi pri pripravi simpozija, prikazati ta premik iz Bosne v Slovenjo in slediti bratom, ki so potovali, da bi si danes lahko ustvarili neko jasno sliko o tem, kaj se je v teh stoletjih dogajalo. Jože Škoflajenc je v prvem predavanju ta premik iz osrčja Bosne k nam postavil v zgodovinski okvir in razloge, ki so pripeljali do geografske in upravne selitve na Zahod. Tisto, kar je vodilo v vedno bolj zgoščeno provinco na ozemlju našega naroda, je bil jezik oznanjevanja. Arhivarka Julijana Visočnik je s pomočjo arhivskih dokumentov orisala odnos ljubljanskih škofov do nastajanja in razvoja slovenske province Sv. Križa. Gospodarski zgodovinar Hrvoje Petrić iz Zagreba pa je opozoril na posesti, ki so jih imeli frančiškani na določenem ozemlji takrat še skupne province. P Emanuel Hoško je osvetlil vzgojo mladih redovnikov s poudarkom na 18. stoletju. Prof. Miran Špelič pa je osvetlil lik frančiškanskega teologa in lektorja p. Huga Vodnika, svetniškega redovnika, ki se je rodil pred 300 leti. Za njim je Matija Ogrin spregovoril o frančiškanskem prispevku k slovenski baročni pridigi. Prvi del simpozija je sklenil Darko Knez s predstavitvijo nabožnih predmetov iz frančiškanskih samostanov, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani. Simpozij se je nadaljeval v petkov večer in sobotni dan. Predavatelji so so se pri duhovnosti in umetnosti v tej redovni skupnosti. Temu je sledil sklop predavanj, ki je osvetlil življenje manjših bratov v času pomladi narodov, delitve duhov in obeh vojn. Zadnji del simpozija pa je namenjen predstavitvi življenjskega utripa province danes.
Predavanjem lahko prisluhnete na spletni strani Radia Vatikan.
Med simpozijem je br. Miran Špelič predstavil slovenski prevod knjige Tomaž Čelanski: Življenje svetega Frančiška. Kot je povedal, je to prvi uradni Frančiškov življenjepis. Do njega je prišlo na zanimiv način. Ko je bil Frančišek razglašen za svetnika manj kot dve leti po smrti, je papež Gregorij naročil Tomažu Čelanskemu, ki je bil znan kot mojster peresa, naj pripravi hagiografijo. Naj po vseh tistih pravilih, kako se opiše življenje svetnika, naj opiše tega novega moža, ki je prinesel tudi novo svetost. Tomaž Čelanski se je tega dela lotil z vsem svojim znanjem in pri tem upošteval pravila, ki so veljala v tistem času. Zato to ni življenjepis, kakor jih poznamo danes, ampak predstavitev svetnika v duhu tistega časa srednjega veka. To delo je postalo uradni življenjepis, ki ga je potrdil papež. Ko je po nekaj desetletjih nastal drug življenjepis iz pod peresa svetega Bonaventura, je ta utonil v pozabo. Znova so ga odkrili šele po petsto letih. V slovenskem prevodu je nekaj let izhajal kot podlistek v reviji Brat Frančišek, zdaj pa je izšel še v knjižni izdaji. Praznovanje 500 letnice province je v umetniškem smislu dopolnila izvedba prvega slovenskega oratorija, ki ga je leta 1912 napisal frančiškan p. Hugolin Sattner. Oratorij z naslovom Assumptio Beatae Mariae Virginis (Vnebovzetje blažene device Marije) je izvedel Slovenski komorni zbor s solisti in orkestrom Slovenske filharmonije pod vodstvom Martine Batič. Petkovi premieri v cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani je v soboto sledila še izvedba v svetogorski baziliki. Medtem po frančiškanskih samostanih v Sloveniji potuje razstava, ki prikazuje posamezne redovne cerkve in hiše s ptičje perspektive.
