Franc Sodja
Franc Sodja, iskreno veren duhovnik, 100. obletnica rojstva
Slovenija Tone Gorjup
V Bohinjski Bistrici se je na današnji dan pred 100 leti rodil duhovnik, pesnik in duhovni pisatelj Franc Sodja. Znan slovenski iskalec je o njem zapisal, da je bil izjemen človek in iskreno veren duhovnik, ki je mnogim pokazal pot in zgled, ki mu je mogoče verovati. Pred dobrimi desetimi dnevi mu je program ARS posveti literarni večer, v katerem so predstavili njegovo prozo in poezijo. V njegovem rojstnem kraju pa so že februarja pripravili razstavo njegovih del. Na Radiu Ognjišče smo ga spoznavali v oddaji Graditelji slovenskega dneva in v literarni predstavitvi dela Pisma mrtvemu bratu.
Fran Sodja se je rodil 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici. Za njegovo vzgojo sta bila odločilna vera v družini in planinski svet. Po gimnaziji in bogoslovju v Ljubljani je bil leta 1941 posvečen v duhovnika. Želel je iti v misijone na Kitajsko, a sta mu vojna in revolucija prekrižali načrte. V težkih povojnih letih je kot lazarist deloval v Ljubljani, Beogradu, v Makedoniji in na Kosovu. Vmes je pet let preživel v zaporu. Zaradi nenehnih pritiskov s strani udbe po prihodu iz ječe, je pobegnil v Kanado. Kmalu zatem je odšel v Buenos Aires, kjer je vrsto let vodil Misijonski zavod. Zadnja desetletja je spet živel v Kanadi, kje je umrl 15. julija 2007.
Poleg pastoralnega dela je Franc Sodja napisal vrsto duhovnih del med katerimi najdemo knjige Lepo je biti mlad, Prebodeno srce, Kraljica apostolov, Duhovne vaje, Glejte že sonce zahaja, Trenutki molka, Meditacije, Sreča pod domačo streho... Že zgodaj je začel objavljati tudi pesmi, ki pa so izšle v samostojni zbirki dokaj pozno. Čeprav so bile njegove knjige, ki so izšle večinoma v Buenos Airesu, doma prepovedane, so se znašle tudi v domovini. Franc Sodja je napisal še dve deli, ki se tesno dotikata njegovega osebnega življenja. To sta knjigi Pred vrati pekla in Pisma mrtvemu bratu. V prvi je opisal svoje trpljenje v komunističnih zaporih, odnos do tistih, ki so ga po krivem zatirali in o odpuščanju. V drugem delu pa je predstavil doživljanje in odnos do mlajšega brata, ki je umrl za rakom. Z njim se „pogovarja“, ko je ta že prestopil prag večnosti.
Franc Sodja o svoji materi:
Nisem Avguštin, da bi mogel dostojno opisati to ženo krhke moči. Živela je le za nas. Živela in bolj kot molila je trpela z nami. Vsak zase je bil njena skrb in njena bolečina. Tako zelo, da sem se včasih bal počitnic... Še kasneje, ko sem šel po svetu, sem v strahu čakal na njena pisma. Pisala sva si vsak mesec. Bila je žena z dvema razredoma osnovne šole... Kot dekle je veliko brala. Izgubila je starše že v otroški dobi, služila v Beljaku, Beli peči, Trstu in bogvekje še. Pomagala si je z nemščino in italijanščino bolje kot zdaj jaz. In kadar sva debatirala o literaturi, je znala oceniti Dostojevskega in Tolstoja bolje kot jaz. In če sva si izmenjavala mnenja o slovenskih pisateljih,sem jaz gimnazijec, in to iz šentviške gimnazije, neštetokrat pogorel. Pomnim, da sem ji pravil: Pregelj je najboljši pisatelj. Ne, Francelj, motiš se, še daleč ne dosega Cankarja. In ko sva se lotila pesnikov, je nagonsko čutila veličino Prešerna in mi ga citirala cele verze. A če prav pomnim, so bili večinoma verzi, ki so razodevali stisko srca.
To je bila naša mama. Žena rojena za trpljenje. Udarec za udarcem je padal po njej. A je vzdržala. Njena vera je bila silna. Z bratom naju je opominjala, naj dobro premisliva, preden se odločiva za duhovništvo. Bila je seveda ponosna in vesela.
Franc Sodja o knjigi Pred vrati pekla:
Naj bodo ta doživetja popisana v imenu vseh in tudi posvečena vsem, ki so prestali še hujše dni, a morajo molčati in morda nikdar ne bodo spregovorili. S svojim pripovedovanjem nočem razpihovati sovraštva. Pač pa želim, naj bi vsi spoznali, da more samo ljubezen rešiti svet. In če bo kdo ob branju mojega pisanja zmolil zdravamarijo za tiste, ki osamljeni in zapuščeni nihajo med upom in obupom, bo s tem pokazal, da me razume.
