Dobro delo dobro dene v Mozirju, 1. del
Slovenija | 14.07.2014, 21:00
V oddaji iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te smo predvajali 1. del srečanja pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž, ki smo ga, kot sklepni del akcije Dobro delo, dobro dene, ki je del celoletnega projekta ob 20-letnici radia Ognjišče, pripravili 20. junija v Mozirju.
Na srečanju se je predstavilo osem nastopajočih skupin in posameznikov. V tokratni oddaji so nastopili Robnikovi sestri iz Konjskega vrha nad Lučami, Fantje z vasi iz Škocjana in okolice, Bistrške škuorke iz Ilirske Bistrice in godec na citre Franc Roban iz Robanovega kota.
Robnikovi sestri domačini in okoličani dobro poznajo. V razloženem naselju samotnih kmetij, na okoli 730 metrih nadmorske višine, na Primožu pri Ljubnem, leži domačija Frgelj. Tam živi Jožica Pustoslemšek s sinom in svojim prijateljem Ivanom Retkom. Na drugem hribu, v Konjskem vrhu nad Lučami, pa njena 15 let starejša sestra Marija Kramer. Robnikovi sestri gojita izročilo družinskega petja, kljub trdemu in težkemu življenju pa ju odlikuje vesel značaj.
Fantje z vasi iz Škocjana, Bučke, Šmarjete in okolice so se prvič zbrali na Miklavžev večer, leta 1996, z namenom krajšanja dolgih zimskih večerov ob prepevanju ljudskih pesmi. Vendar pa je njihovo druženje kmalu preraslo v resno in sistematično delo, ki vključuje tudi zbiranje in dokumentiranje pesemskega gradiva. Zbrane, vsebinsko raznolike pesmi, so zvočno zapisali na petih kasetah in zgoščenkah, izdali žepno pesmarico s stotimi zapisi pesemskih besedil ter posneli tri dokumentarne videokasete z etnološko dediščino dolenjskih krajev.
Iz Ilirske Bistrice prihaja skupina štirih deklet in žena, ki si je nadela ime Bistrške škuorke. Pevke se uberejo v triglasju, pesmi zbirajo v domačem kraju in bližnji okolici, v organizirani obliki pa delujejo že 20 let.
Citre so bile v Zgornjesavinjski dolini vedno priljubljeno glasbilo. Lučke in solčavske citre so v skupini zapele tudi plesalcem, Robanove pa so tihe in današnji godec Franc Roban nanje igra nežno in pritajeno. Igra po posluhu, viže se selijo iz roda v rod, povzema pa tudi novejše, ki sodijo v spored umetne in narodnozabavne glasbe. Pri Robanovih na citre danes igra že tretji rod. Franc Roban se je igranja naučil od svojega očeta, na citre je igral tudi njegov brat in obe sestri, po notah pa se igranja na citre uči tudi njegov sin Jošt.