Do kdaj? Do kam? Koliko?

| 29.07.2014, 06:34

Sedaj, ko so učitelji in kateheti nekoliko na dopustu, jih lahko malo podražimo. Otrok se pri julijskih in avgustovskih nedeljskih mašah najde bolj malo. Če že kakšnega vidiš, se te lahko prime hudobna misel, če ni morda zašel? No, pa si predstavljajte, da ste učitelj, vaši učenci pa nič ne znajo. Ali pa da ste mojster, vsakega vašega vajenca pa vidiš komaj kaj v delavnici. Ali pa … da ste katehet, pa vaših otrok ne bo k bogoslužju, ki – za razliko od verouka – nekaj POMENI in PREDSTAVLJA za kristjanovo duhovno življenje. Verjetno se ne bi dobro počutili, kakor se ne počutijo dobro prenekateri kateheti. Morda bi bilo dobro, da rečemo, da jih boli. Upam, da jih boli! Zato, ker te reči pač ni so tako preproste.

Bolj kot si sedaj predstavljamo nam je lahko v pomoč sejalec. Kateri že? Ja, tisti vendar, ki nam je dve nedelji spregovoril o svojem Božjem delu. O delu, ki ga tolikokrat ne razumemo. Mi bi njivo drugače gnojili in prekopavali, vinograd na drug način obrezovali in škropili, plevel populili, da bi se pokazal sad našega truda, on pa … Sejalec nam je res nekoliko nerazumljiv. Ima čisto drugačne, za nas zastarele metode. On zrnje trosi. Z največjim veseljem seje po njivi, ne da bi se menil, kam bo seme padlo. Med trnje, na kamen ali ob pot ali pa na rodovitno zemljo, kamor spada. On že ve, da je tako dobro in če je seme Božja beseda, sejalec pa Bog sam, potem ne sme biti dvomov. Ali pa, ko nam je nedavno, v nedeljo predstavil žetev. Ljulko bi potrgali že zdavnaj vem, pa nas Gospodar opozori, da bi se lahko naredila škoda tudi na žitu. Kar počakajte! Ko bo pa žetev, bomo ločili dobro od slabega. Takrat bo hudo za plevel!

Sejalec naj bo vsak učitelj! Koliko bolj tisti, ki uči svete stvari. Mar naj obupa? Mar naj zaradi slabe letine naslednje leto nič več ne seje in sadi? Dobro ve, da bo lačen, če ne bo spet poskusil. Ne neha oznanjati, kljub temu, da marsikakšna beseda in seme padeta na povsem gluha ušesa. Na koncu tudi ves izkupiček ne bo stoteren, a tudi če se samo trideseteren ni nič manj vreden. Še bolj, ker je bilo verjetno truda še več in če so bili pogoji slabi, je še dobro, da je sploh kaj rodilo.

Papež je nedavno molil skupaj z določenima sprtima stranema, skupaj posadil drevo miru, a je ta dogodek najbrž prav dobro vznemiril skrajneže, da so še bolj udarili. Ni miru. Pa tako so prosili zanj. In kaj? Naj papež ne bo več papež, Jezusov namestnik, in naj ne prosi več za mir? Kakšen papež bi pa to bil? Podoben nespametnemu sejalcu-katehetu, ki bi vrgel puško v koruzo spričo stanja, ki ga opazuje med rastjo semena.

Za nami so volitve. Verjetno je med nami kar precej takih, ki so na vsakih volitvah v naši državi bolj ali manj razočarani. Prav. Ampak bistvo ni sad, temveč najprej sejanje. Najbolj pomilovanja vredni so tisti, ki se za sejanje nič več ne odločijo, torej na volitve ne gredo.

Pri bogoslužju v prošnjah vernikov prosimo za mnoge potrebe sveta in naše okolice, pa se zdi, da ni uspeha. Darujejo se maše za neštete namene, a vendar je vsaka uslišana prošnja bolj naključna ali čudežna. Toliko molitev za uspeh tega in onega, pa na koncu črviv in gnil sad velikega truda. Za ostale ljudi ne rečem, mnogokrat jih celo razumemo, da odnehajo. Za nas kristjane kaj takega ne pride v poštev!

Tako katehet ne samo da ne sme odnehati, še najbolj nespametno bi bilo, da bi popustil ali imel vse za dobro. Ali pa da bi kot vzgojitelj spustil kriterij na nizko raven, da bi vsi dosegli nek prag. Sejalec daje zgled. On seje. Odnehati ne sme, ker s tem daje slab zgled. Sad ni toliko pomemben, tega bo sodil nekdo drug. S tem, ko seješ, pa si izpolnil svojo dolžnost in nalogo. In to je pomembno. To nam mora postati tako dejstvo, kakor je jasno in logično, da opravljamo svoje dolžnosti, da lahko in moramo voliti, da lahko molimo in prosimo za mnoge potrebe.

Počitnice so … tudi čas oddiha, seveda. A hkrati čas premisleka. Kakšen sejalec sem. Samo tisti, ki se sprašuje: Do kdaj? Koliko? Do kam? Ali sem preprosto tisti, ki seje. Nekaj se bo gotovo prijelo …