Nadškof Tomasi v OZN o nujnosti solidarnosti
Svet Marjana Debevec
Solidarnost izhaja iz absolutno obvezne etike; ni preprosto le izbira, ampak je prej dolžnost. To so besede nadškofa Silvana Tomasija, stalnega opazovalca Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi, ki jih je poudaril na včerajšnji seji, posvečeni človekovim pravicam.
Medtem ko države in civilna družba strateško načrtujejo prihodnji razvoj našega planeta in prebivalstva, nas v tem zgodovinskem trenutku še naprej bremeni dolgotrajna finančna kriza. S tem uvodnim opažanjem se je začel nadškofov nagovor, sicer osredotočen na solidarnost. Med številnimi razlogi za sedanje trpljenje človeka je opozoril na vlogo pohlepa. Ta vodi v dobesedno »zasužnjevanje« milijonov žensk, otrok in moških, situacije zlorabe in popolnega neupoštevanja človeške osebe. Podobno velja tudi za razmere, v katerih živijo tisti, ki imajo slabo plačano zaposlitev in skrajno negativne delovne pogoje, iz katerih ne vidijo nobenega izhoda.
Zaradi takih tragičnih in krivičnih situacij je papež Frančišek, kot je spomnil Tomasi, nedavno izpostavil, da je »neenakost korenina družbenega zla« in da mora »denar služiti ter ne vladati«. Res je, da prav neenakost v današnji družbi povzroča prepad med bogatimi in revnimi, razpadanje in globoke razkole v odnosih med ljudmi na lokalni, nacionalni, regionalni in globalni ravni.
Nadškof Tom,asi se je nanašal tudi na družbeni nauk katoliške Cerkve. Izpostavil je pomen načela solidarnosti. Le-ta je »edino učinkovito sredstvo za izhod iz pokvarjenega kroga revščine, okoriščanja na račun drugih«. Vendar pa solidarnost ni samo občutek nedoločenega sočutja. Solidarnost je »trdna in vztrajna odločnost« v zavezanosti za skupno dobro. In sicer za skupno dobro vseh in vsakega posameznika, saj nosimo odgovornost za vsakogar.
Duh solidarnosti mora navdihovati in voditi tudi globalno medsebojno odvisnost, ki zaznamuje današnji čas in je očitna celo na področjih javnega zdravstva, ekonomije ali okolja. V teh okvirih solidarnost lahko prepreči ali pa vsaj ublaži vpliv globalnih sprememb. Njeno polno izvajanje lahko prenese fokus mednarodnega sodelovanja z osnove logike profita na medsebojno pomoč v duhu bratstva. Na mikro nivoju pa solidarnost lahko pripomore k poizvedovanju med posamezniki in skupnostmi glede na videz zelo neizsledljivih problemov, med katerimi je Tomasi omenil primer trgovine z ljudmi.
Svoj nagovor je stalni opazovalec Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi nato sklenil z vprašanji, ki zadevajo našo občutljivost za solidarnost: »Koliko nas nemudoma odgovori z denarnimi donacijami ali materialnimi dobrinami, ko udarijo katastrofe in vidimo dokaze masivnega uničenja domov, državne infrastrukture in človeških življenj? Toda, ali bi ne bilo veliko bolje pokazati solidarnost z združitvijo spretnosti, strokovnega znanja, izkušenj in sredstev ter tako okrepiti prizadevanja za pripravljenost na katastrofe in zgraditi stavbe z močno strukturo, ki bi bile kos silam narave? In podobno, koliko tragedij migrantov in tistih, ki bi to postali, moramo še doživeti, preden bomo končno spodbudili nov vsestranski pristop, ki bo bolj naklonjen preventivi kot pa tako imenovanemu 'zdravljenju'?«
Vir: Radio Vatikan
