V Kopru predstavili monografijo o škofu Naldiniju in načrte za gradnjo škofijskega arhiva
Slovenija
Na sedežu koprske škofije so predstavili zbornik o koprskem škofu Paóliju Naldiniju, ki je škofijo vodil na prelomu iz 17. v 18. stoletje. Nastala je v sodelovanju Škofije Koper, Založbe Ognjišče in Zgodovinskega društva za južno Primorsko. Sicer pa so danes iz škofije Koper še sporočili, da bodo po več desetletnih iskanjih in pripravah ter varčevanju začeli z gradnjo novih prostorov za škofijski arhiv.
Več o monografiji
Monografija, ki jo sestavljajo šest znanstvenih prispevkov in restavratorsko poročilo o delih v cerkvi sv. Blaža v Kopru, je posvečena življenju in delu koprskega škofa Naldinija, ki je leta 1686 prišel v Koper in ostal na čelu koprske dioceze do svoje smrti leta 1713. Avtorji (Salvator Žitko, Rafko Valenčič, Metoda Kokole, Gregor Pobežin, Vesna Kamin Kajfež in Mira Ličen Krmpotić) so – vsak iz vidika svoje stroke – poskušali čim bolj poglobljeno predstaviti veliko osebnost koprske škofije, ki je bila med drugim odgovorna za obnovo koprske cerkve sv. Blaža, ustanovitev semenišča, sklicanje sinode, povečanje stolnice, glasbeno udejstvovanje … V razmerah, kakršne so bile na območju Beneške republike, je Naldini vodil škofijo v duhu smernic tridentinskega koncila. Te so predvsem želele doseči, da bi bil škof v resnici neposredni in osebni voditelj krajevne Cerkve, škofije. Da si je Naldini zelo prizadeval za ta koncilski ideal, je nazorno izkazal s svojim monumentalnim knjižnim delom Corografia ecclesiastica o' sia Descrittione della città, e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria [slovenski prevod v redakciji Darka Darovca Cerkveni krajepis ali Opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, izšlo leta 2001 v sodelovanju Zgodovinskega društva za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem in Škofije Koper], ki natančno opisuje mesta in cerkve na območju škofije Koper. V knjigi, objavljeni leta 1700 v Benetkah, še zdaleč ne gre zgolj za suhoparen opis krajev ob obali, njihovih cerkva, ustanov in znamenitosti. Ko se bralec seznanja z mnogimi cerkvami, s škofijsko duhovščino in številnimi redovniki, z razgibano dejavnostjo bratovščin, z mnogimi znamenji umetnosti in kulture, iz vsega opisovanja diha vernost, delavnost, zvestoba zemlji in bogati duhovni dediščini, kar je škof Naldini globoko cenil in s svojo besedo še spodbujal. Z ustanovitvijo Ilirskega semenišča je na poseben način izpričal, da mu je prav tako kot italijansko enako pri srcu slovensko prebivalstvo v škofiji.
Eno pomembnejših Naldinijevih dejanj, ki je vse do danes ostalo bolj ali manj spregledano, pa je bila ustanovitev t. i. Ilirskega semenišča leta 1710. Temu zapletenemu in docela neraziskanemu vprašanju se je posvetil Salvator Žitko v svojem prispevku. K ustanovitvi Ilirskega semenišča je namreč prispevalo Naldinijevo spoznanje, da je za pretežno slovansko podeželje nujno potrebna vzgoja duhovnikov-glagoljašev, kot tudi njegovi korektni in objektivni pogledi na slovansko prebivalstvo, ki ga je označeval kot dobre in marljive poljedelce oziroma kolone kljub dejstvu, da niso bili avtohtoni prebivalci Istre.
Pričujoča publikacija, ki je nastala ob zglednem sodelovanju Zgodovinskega društva za južno Primorsko in Škofije Koper in jo sestavljajo prispevki uglednih strokovnjakov s področja teologije, zgodovine, muzikologije, klasične filologije in umetnostne zgodovine, tako kar najširše obravnava čas in prostor, v katerem je škof Naldini deloval in upamo, da bo bralcu nudil podroben vpogled v kulturno, umetniško in družbeno dogajanje v Kopru in njegovi širši okolici na prelomu iz 17. v 18. stoletje.
