VIDEO: Papež pri maši zadnje večerje: Jezusova dediščina je biti služabniki drug drugemu
Papež in Sveti sedež | 18.04.2014, 07:28 Marta Jerebič
Papež Frančišek je včeraj spomin Gospodove zadnje večerje obhajal v rehabilitacijskem centru Sveta Marija Božje previdnosti. To ustanovo v Rimu vodi fundacija Don Carlo Gnocchi. Posveča se zdravniški in terapevtski pomoči osebam s težkimi boleznimi, ki potrebujejo stalno oskrbo. Svete maše v cerkvi centra so se udeležili pacienti, njihovi sorodniki, prostovoljci in osebje. Papež je po homiliji umil noge 12-im prizadetim osebam različnih starosti, narodnosti in veroizpovedi, zastopali pa so vse paciente 29-ih centrov, kolikor jih omenjena ustanova vodi v Italiji.
Pri zadnji večerji se Jezus poslovi, in kot je papež dejal v pridigi, nam zapusti dediščino.
"On je Bog in je postal služabnik, naš služabnik. In to je dediščina: tudi vi morate biti služabniki drug drugemu. On je izbral to pot iz ljubezni: tudi vi se morate ljubiti in biti služabniki in v ljubezni. To je dediščina, ki nam jo zapušča Jezus."
Papež je nato pojasnil, da je dejanje umivanja nog, simbolno dejanje: to so počeli sužnji, služabniki gostom, ljudem, ki so prišli na kosilo, saj so bile ceste v tistem času umazane in ko so prišli v hišo, si je bilo nujno umiti noge. Jezus je torej opravil opravilo sužnja in to nam zapušča kot dediščino:
"Cerkev zato danes, ko se spominjamo zadnje večerje, ko je Jezus postavil sv. Evharistijo, opravlja to dejanje umivanja nog, ki nas spominja, da moramo biti služabniki drug drugemu."
Po homiliji je papež Frančišek umil noge dvanajstim različno prizadetim osebam, različnih starosti, narodnosti in veroizpovedi. Najmlajši je bil star 16, najstarejša pa 86 let. Devet je bilo Italijanov in trije tujci, eden je bil musliman. So simbol starih in novih oblik krhkosti, v katerih je krščanska skupnost poklicana prepoznavati trpečega Kristusa in jim posvetiti pozornost, solidarnost ter ljubezen.
Njihove bolezni so zelo raznolike, od ortopedske, nevrološke in do onkološke narave. Najmlajši med njimi, šestnajstletnik, doma z Zelenortskih otokov, je zbolel lansko poletje. Njegovo življenje je obrnil na glavo preprost skok v morje. Voda je bila prenizka, udarec silovit, izid uničujoč. Ostal je tetraplegik. A četudi je prisiljen v življenje na invalidskem vozičku, ni izgubil izredne volje do življenja. 86-letna Italijanka je nasprotno vse življenje preživela na kmetiji. Pri 39 letih je ostala vdova. Bila je predsednica Katoliške akcije v svojem kraju. Od leta 1988 dalje je imela več operacij na kolku, po padcu lansko leto pa je obležala v postelji. Med preostalimi pacienti so tudi nekateri, ki so bolni že vse od zgodnjih otroških let dalje ali pa, ki jim je življenje spremenila prometna nesreča.
