VIDEO: Milostno je stopati po poteh Njega, ki nas je odrešil
Slovenija | 16.04.2014, 23:00
Sonce zjutraj najprej obsije cerkve, mošeje in sinagoge, nato se svetloba razlije po rodovitnih poljih in puščavah, po vsej pokrajini, na katero je že Mojzes gledal kot na obljubljeno deželo, so zapisali v vabilu na romanje pri družinski turistični agenciji Aritours iz Maribora. Obiskati Sveto deželo je želja vsakega kristjana. Izraelske svetopisemske zgodbe segajo daleč nazaj v čas Kanaancev, Filistejcev in drugih ljudstev, ki so poselili Palestino. Na naši poti po Sveti deželi, ki smo jo obiskali od 11. do 18. marca 2014, smo s pomočjo odličnih duhovnikov, p. Milana Holca in Borisa Tibauta ter vodje romarske odprave Slavice Arih spoznavali kraje, ki smo jih obiskali. Bili smo v Jeruzalemu, mestu, ki ga je kralj David pred 3000 leti povzdignil v prestolnico Izraela. Videli smo Tempeljsko ploščad, na kateri je kralj Salomon pozidal največji judovski tempelj, in Zid žalovanja, ob katerem Judje objokujejo tragično usodo svojega ljudstva. Sledili smo Jezusovi življenjski poti od rojstva v Betlehemu, odraščanja in poučevanja ob Galilejskem morju do njegovega križevega pota, smrti in vstajenja v Jeruzalemu.
Romarsko pot so nekateri začeli v Šentjurju, drugi v Mariboru in tretji v Veliki Polani, kjer smo se ustavili tudi ob grobu božjega služabnika Danijela Halasa ter se mu priporočili za blagoslov poti. Z zagrebškega letališča smo poleteli proti Tel Avivu, drugemu največjemu mestu Izraela. Po pristanku nas je pot vodila v kraj, kjer se je zveličanje začelo, v Nazaret.
Drugi dan
Drugi dan našega romanja smo se povzpeli na goro Tabor in v baziliko Jezusovega spremenjenja (Mr 9,2-13). Ob oltarju se je 47 romarjev prvič zbralo v Kani Galilejski, kjer je Jezus storil prvi čudež (Jn 2,1-12). Pri maši so zakonci obnovili tudi poročne obljube. "Zapustili smo domači kraj, ljudi, ki jih vsakodnevno srečujemo ali z njimi živimo, za nekaj čas odložili tisto vsakdanje delo in poslanstvo, ki ga opravljamo ter se podali na to romarsko pot, da bi se utrdili, poživili, predvsem pa ohranili stanovitnost v veri, ohranili svojo tesno povezanost z Bogom," je pri maši v Kani Galilejski dejal duhovnik Boris Tibaut. Mihaela Rožej, ki je z možem po 35. letih obnovila poročne zaobljube, pa je dejala: "Poseben kraj, poseben dogodek in mislim, da bo tako kot prva zaobljuba tudi ta ostala v večnem spominu." Iz Kane Galilejske, kjer smo okusili tudi vino, nas je pot vodila v Nazaret. Tam smo se najprej zbrali na dvorišču bazilike Marijinega oznanjenja (Lk 1,26-38) pod slovenskim mozaikom Marije Matere Slovencev. Nato smo se spustili do kraja, kjer je angel oznanil Mariji, da bo spočela od Svetega duha, se zaustavili v molitvi in izrekli prošnje. Pot nas je nato vodila do Jožefove cerkve oziroma do cerkve Sv. Družine (Mt 1,18-25), si ogledali ostanke votline, kjer so živeli pred 2000 leti, se sprehodili do Marijinega vodnjaka ter dan sklenili pri Martini, Nazarečanki slovenskega rodu, ki pa ni nikoli živela v Sloveniji, a odlično govori slovensko. Z možem sta nam pokazala rimske terme iz časa Jezusa Kristusa.
Tretji dan romarske poti je bil v znamenju Jezusovega mesta. Dan smo začeli z vožnjo proti Galilejskemu jezeru. Pot nas je vodila v Tabgo, kjer je Jezus naredil čudež pomnožitve kruha in rib (Mr 6,34-44, Jn 6,1-15), od tam pa na Goro blagrov (Mt 5,1-7,29), kjer smo se v objemu čudovite narave zbrali pri sveti maši. "Tako smo se lahko poglobili v skrivnostnost Jezusovega govora na gori. Eden o teologov je dejal, da so blagri srce evangelija, tako kot so evangeliji srce svetega pisma in prav v tem duhu smo bili na Gori blagrov," je dejal p. Milan Holc. Naša naslednja postaja je bila cerkev Petrovega primata (Jn 21), kjer je Jezus dal Petru vrhovno oblast in je Peter uradno postal Jezusov naslednik. Naslednja naša postaja je bilo Jezusovo mesto Kafarnaum, kjer je Jezus poklical prve učence (Mr 1,16-20) in kjer je storil veliko čudežev (Mr 1,21-2,12). Tam smo si ogledali v steber vrisano skrinjo zaveze, sinagogo in kip sv. Petra. Posebej smo se ustavili v Petrovi cerkvi, ki je nad Petrovo hišo. Seveda pa ob Galilejskem jezeru ni šlo brez dobre sladkovodne Petrove ribe. Ob sklepu dneva smo se ustavili še v Jardenitu ob reki Jordan, kje se dajo mnogi krstiti in kjer nekateri tudi obnavljajo krstne obljube.
Zadnji dan našega romanja v Nazaretu se je začel s sveto mašo v cerkvi Sv. Družine. "Zanesljivost je posebna krepost tesarja iz Nazareta, sv. Jožefa. Na tega mladega moža se je Bog popolnoma zanesel, zaupal mu je skrbništvo svojega sina, otroka, rojenega v Davidovem mestu Betlehem in Bog mu je zaupal tudi Marijo, svojo izbrano služabnico in mater tega nazareškega otroka," je v nagovoru pri sv. maši dejal Tibaut. Romanje smo iz Nazareta nadaljevali proti Jeruzalemu. Najprej smo se ustavili v Haifi, si ogledali Bahajski tempelj s čudovitim parkom ter zapeli litanije Matere Božje v cerkvi Karmelske Matere Božje na gori Karmel. Iz ploščadi pred samostanom smo si ogledali tretje največje pristanišče v Izraelu, vojaški muzej in se nato odpeljali med druze. Tam smo imeli kosilo in dokazali so nam, da lahko v eni uri z dobro organizacijo postrežejo tudi do 500 gosto. Za vse skrbi družina, ki nam je pokazala, kako nujna je medsebojna povezanost. Druzi so ena od muslimanskih ločin. Sicer v Izraelu srečamo različne narode. Izraelce ali Jude in Arabce, ki pa so kristjani ali muslimani. Pot nas je vodila do Cezareje, nekdaj cvetočega mesta, v katerem so našli tudi kamen Poncija Pilata in Heroda, zelo lep pa je danes od tam pogled na akvadukt ob Sredozemskem morju. Mimo modernega in industrijsko dobro razvitega Tel Aviva smo prispeli v Ein Karem na obisk k teti Elizabeti (Lk 1,39-45), kjer smo molili v obeh cerkvah, tudi na kraju rojstva Janeza Krstnika (Lk 1,57-66). S psalmom 122 Prošnja za mir v Jeruzalemu smo vstopili v to mogočno mesto treh monoteističnih religij, judovstva, krščanstva in islama. Šli smo do zidu žalovanja, kjer so se zbirali k molitvi pred soboto, šabatom, judovskim dnevom počitka. Ogledali smo si zlati svečnik ter se s ploščadi zazrli v Oljsko goro, ki jo je že zajel mrak.
Peti dan
Peti dan smo podoživljali Jezusovo trpljenje. Najprej smo se zbrali v cerkvi Oče naš (Mt 6,5-7,29), kjer lahko najdemo Gospodovo molitev tudi v slovenskem jeziku. Od tam nas je pot vodila do točke s čudovitim razgledom na staro mesto Jeruzalem, ki je razdeljeno na štiri dele, na muslimanski, judovski, armenski in krščanski. Ustavili smo se ob judovskih pokopališčih ter prišli do cerkve Gospod je jokal. Nato smo se spustili v Cedronsko dolino in prišli do cerkve Marijinega groba, ki jo upravlja Grška ortodoksna cerkev, ter do votline Judovskega izdajstva. Prvi milostni trenutek dneva pa je bil vhod v vrt Getsemani (Mt 26,36-46, Jn 18,1-11), kjer so nas pozdravile mogočne, stoletne oljke. Med sveto mašo v cerkvi Narodov smo se kar preselili v čas, ko je Jezus potil krvavi pot. "Tudi Jezus je rešitev in pomoč iskal pri svojih učencih, pri svojih prijateljih, a ob njih je najbolj zaupal v pomoč Njega, ki ga je imenoval Oče. Pri Bogu je izvir življenja, pri Bogu je temelj, začetek in dopolnitev našega bivanja. Jezus ne išče rešitve v obstranskih stvareh, v tisti tolažbi ´bo že bolje, leta marsikaj ozdravijo, čas zaceli rane´, Jezus išče pomoč in rešitev v molitvi, v iskrenem pogovoru z Očetom in prav v tej molitvi doživlja ta boj svojega srca," je v cerkvi ob kamnu, kjer je Jezus potil krvavi pot, dejal duhovnik Tibaut.
Popoldne smo začeli v cerkvi sv. Ane, kraju kjer so živeli starši Device Marije, od tam pa nas je pot vodila do začetka poti Jezusovega trpljenja (Jn 18,1-19,42) na ulici Via Dolorosa. Molitev križevega pota smo začeli v majhnih cerkvah, krajih, kjer je bil Jezus bičan in kjer so mu nadeli trnjevo krono. Težko se je bilo ob postajah in ob pogledu na prodajalce, na množico ljudi poglobiti v skrivnost križevega pota, a prav to je dalo dnevu poseben čar. Ko je Jezus nesel križ po ulicah Jeruzalema, prav tako ni bilo miru. Križev pot smo sklenili v baziliki Božjega groba, kjer smo se dotaknili skale, kamor so položili Jezusovo telo in tam izrekli svoje prošnje. Čakanje v vrsti je bila lepa priložnost za osebno molitev, pogovor in razmišljanje. Po molitvi v Božjem grobu smo se po stopnicah povzpeli na Kalvarijo, se ustavili v Adamovi kapeli, kjer je mogoče videti pod križem razpokano skalo: "In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile." (Mt 27 51) Pot po baziliki Božjega groba smo sklenili v kapeli sv. Helene, kjer so našli križ, na katerem naj bi bil Jezus križan, in molili ob kamnu, kjer naj bi Jezusa mazilili.
Gospodov dan smo začeli s sveto mašo v votlini na Pastirskih poljanah (Lk 2,8-21). Ob podobah jaslic smo se prestavili v božični čas, v čas Jezusovega rojstva. Ob koncu maše smo romarji pristopili do malega Jezusa in ga poljubili. "Tukaj je vedno božič, tukaj je vsak dan božič. Gre za kraj, ki je povezan z velikimi svetopisemskimi dogodki," je Pastirske poljane opisal p. Holc. Sveti maši je sledil ogled muzeja holokavsta Jad Vašem. Posebej smo se ustavili v spominski sobi, kjer gori milijon in pol sveč v spomin na pobite otroke med drugo svetovno vojno, in v prostoru, ki spominja na taborišča, kjer so zažgali šest milijonov Judov. Sprehodili smo se tudi skozi park spomina, ki ga krasijo drevesa "pravičnikov" v spomin na tiste, ki so Judom pomagali preživeti. Pot nas je nato vodila skozi judovsko puščavo do nične točke nadmorske višine Sredozemskega morja in do Kumrana, kjer so našli Kumranske oziroma Mrtvomorske rokopise. Gre za zbirko najstarejših rokopisov verskih knjig skupnosti esenov iz časa Jezusa Kristusa. Popolne smo preživeli ob Mrtvem morju, mnogi smo se kopali in občutili to "nenavadno" vodo, ki je brez življenja in te drži nad seboj brez plavanja. Po prijetnem oddihu ob morju smo se na kratko ustavili še v najstarejšem mestu na svetu, v Jerihi, kjer je tudi Zahejeva smokva, ter pod Goro skušnjav.
Dan pred odhodom smo šli v središče svete noči. Najprej nas je pot skozi stari center Betlehema vodila do mlečne votline, kjer smo bili povezani s Sveto Družino. V tej votlini naj bi Marija dojila Jezusa, na tla naj bi padla kaplja njenega mleka in votlina naj bi zato postala bela. Pred vstopom v baziliko Jezusovega rojstva smo se ustavili še v delavnici, kjer izdelujejo jaslice, rožne vence in vse vrste kipcev iz oljčnega lesa.
Skozi majhna vrata smo vstopili v veliko baziliko Jezusovega rojstva (Lk 2,1-7). Najprej nas je pot vodila k zvezdi, kraju, kjer je na svet prijokal Odrešenik. Vsak se je priklonil in dotaknil kraja, tam izrekel in pustil svoje zahvale in prošnje, ki smo jih položili tudi na oltar v kapeli sv. Hieronima, kjer smo imeli sveto mašo. Odmevala je Sveta noč, blažena noč, zadonele so orgle. Kljub postnemu času je bilo prisotno veselje in hkrati milost biti na kraju, kjer je na svet prijokal Jezus Kristus. "Tukaj je Jezus kot človek ugledal luč sveta. On je bil tista luč ali zvezda, ki prihaja z vzhoda, napovedana po prerokih," je dejal p. Milan Holc. Po maši nas je pot še enkrat vodila v Jeruzalem. Najprej smo se ustavili pri parlamentu (kneset), si ogledali svečnik, ki ga je Izraelcem podarila Velika Britanija, in se nato na Sv. Sionu spustili v kripto cerkve Marijinega zaspanja. Posebej smo se ustavili v dvorani zadnje večerje (Lk 22,7-13, Lk 22,14-23), kjer smo molili Gospodovo molitev. V tej dvorani je maševal papež Janez Pavel II. ob svojem obisku Svete dežele. Na Sionu smo si ogledali še sinagogo, v kateri častijo kralja Davida, ter se nato peš odpravili skozi Sionska vrata, po stari rimski ulici, čez suk (tržnico) do cerkve Božjega groba.
Zakaj romati v Sveto deželo?
Aritours organizira romanja v Sveto deželo že vse od svojega začetka delovanja leta 1993. "Zakaj v Sveto deželo? Preprosto zato, ker je to doživljanje petega evangelija, ker tukaj o vsem, kar se je zgodilo pred 2000 ali 4000 leti, pričujejo tako kamni kot cela narava. Govori zgodovina. Prav tako se mi zdi pomembno peljati ljudi v Sveto deželo zato, da razumemo, kako živijo na tem prostoru ljudje treh monoteističnih religij: judovstva, krščanstva in muslimanstva. To torej se prepleta predvsem v Jeruzalemu, ki je sveto mesto za vse te tri religije," je povedala Slavica Arih in dodala, da prav tako ob obisku Svete dežele lažje razumeš nemire, ki se dogajajo med Izraelci in Palestinci, med arabci, judi in kristjani. "Tukaj šele lahko prav razumeš, kaj je vzrok, da verjetno nikoli ne bo pravega miru na Bližnjem vzhodu."
Duhovnik Boris Tibaut pa je dejal, da kristjani že od samega začetka romajo v Sveto deželo z željo, da bi "podoživljali Jezusovo trpljenje, njegovo smrt in tudi stali ob praznem grobu. Prav v tem duhu tudi mi romamo v postnem času, da bi v vsakdanjem življenju, ko se vrnemo v svoje domove, podoživljali to, kar je Jezus, da bi tudi mi vedeli osmisliti vsako našo trpljenje, predvsem v daritvi za svoje bližnje in za Boga".
Zid med Izraelom in Palestino
Palestinsko ozemlje od Izraelskega loči visok zid, na katerega p. Milan Holc gleda kritično. Spomnil je na besede bl. Janeza Pavla II., ki je ob padcu berlinskega zidu dejal, da moramo zidove, ki nas ločijo, porušiti. "Tukaj se je zgodilo prav nasprotno in to je po mojem mnenju eno zelo žalostnih poglavij v zgodovini tega ozemlja, kjer se tako arabci kot judje pozdravljajo z besedo "Shalom", kar pomeni mir in tega miru ni. Zid, ki naj bi bil znamenje nekega miru, je prav nasprotno. Dokler si ne bomo segli v roke, dokler ne bomo pogledali drug drugemu v obraz, dokler ne bomo drug drugega začeli ljubiti, do takrat bo na žalost še več zidov med nami. Bodisi takšnih materialnih, kot smo ga videli tu, bodisi v naših vsakodnevnih odnosih," je dejal p. Milan Holc.
Kulinarika nas je navdušila
Poleg spoznavanja novih kultur in obiskovanja krajev nas je zelo navdušila tudi kulinarika. Hrana je bila več kot odlična. "Poleg Petrove ribe okušamo tukaj še mnogo drugih stvari. Predvsem veliko sveže in kuhane zelenjave, od paradižnika, paprike, solat, jajčevcev, cvetače, ... Seveda pa ne manjka drugih stvari, od mesa, rib in podobnega," je povedala Slavica Arih.
Župnik Vinko Čonč: "Na to romanje sem šel s čisto posebnim namenom. Skupaj s svojimi farani, kar nekaj jih je bilo iz moje župnije, sem se želel v Sveti deželi srečati z abrahamom. Tega sem vesel. Sicer pa romanja vedno pomenijo odrekanje, napor in notranje očiščenje, zato je lahko postno romanje tudi lepa priprava ne veliko noč."
Sonja Mastnak: "V kratkem času smo šli skozi vsa obdobja Jezusovega življenja, veselili smo se njegovega rojstva, spoznavali njegovo delovanje, jokali ob njegovem grobu ter se z njim veselili vstajenja. Tako je tudi v naših življenjih, veselje in žalost."
Nada Majcen: "Veliko sem razmišljala o tej Sveti deželi in sem jo tudi globoko doživela. Ob vseh meditacijah sem se zamislila in domov odhajam obogatena."
Jadranka Škornik: "V mojem srcu je globoka hvaležnost Bogu in ljudem, namreč to romanje so mi za abrahama kupili sodelavci, prijatelji, farani in skavti, vse sem tudi ponesla v te svete kraje. Polna sem vtisov in teh lepih trenutkov, ki so se me dotaknili."
Metka Bastl: "Na tej poti se me je dotaknilo marsikaj. Za mene je bilo posebno doživetje, ki ga ne bom nikoli pozabila tudi zato, ker sem prvič letela z letalom. Ko bom sedaj brala Sveto pismo, bom vedela, kje sem že bila in ga bom brala drugače."
Angela Hozjan: "Romanje je bilo ena čudovita izkušnja. Sveto deželo smo doživeli v smislu naše vere, videli vso raznolikost, ki jo dežela ponuja. Vse to se me je izredno dotaknilo in vesela sem, da sem bila članica skupine, ki je bila res enkratna."
