Belgijski kralj podpisal zakon o evtanaziji
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Belgijski kralj Filip je pred dnevi podpisal zakon o evtanaziji. 210 tisoč ljudi z vsega sveta je z elektronsko peticijo poskušalo to preprečiti še zadnjo minuto, a jim ni uspelo. Belgija tako postaja prva država na svetu, ki dovoljuje evtanazijo tudi za mladoletne, brez vsakršne starostne omejitve.
Zakon predvideva, da lahko 'neozdravljivo bolni otroci s hudimi bolečinami v zadnji fazi življenja' zaprosijo za končanje svojega življenja. Za to je potrebno soglasje njihovih staršev, zdravnika in izvedenca, ki mora potrditi otroku 'sposobnost za presojo'.
Ferdinando Cancelli je vodja klinike na področju paliativne medicine v ženevski bolnišnici Bellerive. V pogovoru za Radio Vatikan je dejal: »Svet paliativne medicine se je odzval enoglasno, takšen zakon ga je pretresel. Rečemo lahko le: kdor sprejme tak zakon, prav gotovo ne pozna možnosti, ki jih danes ponuja paliativna medicina, predvsem pri otrocih, ki so bolni na smrt ali so se hudo ponesrečili. Prav pri majhnih bolnikih, ki jim zakon pripisuje 'neznosne bolečine, ki jih ni mogoče olajšati' obstaja paliativno obravnavanje, ki ne skrajša življenja in bolečino dejansko zniža na ničlo.«
Cancelli soglasje staršev za skrajšano umiranje svojega otroka označuje za dramatično. Navaja belgijske škofe s sodbo, da tukaj ne bodo samo usmrtili, ampak tudi razdejali vezi, ki obstajajo v naši družbi. »Prepričan sem: soglasje, da ti usmrtijo lastnega otroka, je stvar, ki prav zares od znotraj grozi, da bo raztrgala najmočnejše vezi, ki so v družini človeštva nasploh. Tukaj gre za veliko več kakor za medicino: to ima nepredvidljive družbene in človeške neprijetne posledice.«
Namesto da bi belgijska vlada ostala na strani 'obupanih staršev in trpečih otrok', je po oceni paliativnega zdravnika na vrat na nos sprejela 'skrajšanje'. »Evtanazija oziroma samomor s pomočjo je vedno najkrajša pot. Nam je že jasno, da bo človeško trpljenje vedno ostalo nekaj neizogibnega, vendar pa zanesljivo takšno skrajšanje nikoli ne da ne možnosti ne časa, da bi se soočil s položajem … Naše raziskave so pokazale, da je povpraševanje po evtanaziji, torej po smrti, na paliativnih oddelkih veliko redkejše kakor na drugih oddelkih. To pa je vendarle dejstvo, ki navrže veliko vprašanj. Če za bolnika res storimo vse, kar je mogoče (medicinsko, farmakološko, glede spremljanja in nege, psihološko, tudi duhovno), drastično upade število prošenj po predčasni smrti,« je še dejal Cancelli.
