Koliko smo zadovoljni s svojim življenjem?

Slovenija | 26.02.2014, 12:07

Človeški rod napreduje s tem, da vsaka generacija začne razvoj tam, kjer ga prejšnja konča. Za posameznika je ključno, kako prenaša svoje izkušnje, znanje in sposobnosti naprej mlajšim generacijam. To vprašanje je za medgeneracijsko sožitje zelo pomembno. Če želimo kot skupnost in narod napredovati, mora vsaka generacija svoje pozitivne izkušnje in svoja dobra spoznanja predati naslednji, mlajši generaciji.

Zlata zrna, ki jih človek nabere v teku svojega življenja, ne smejo ostati zakopana

Prof. dr. Jože Ramovš ob tem dodaja: »Treba jih je predati naprej, da jih imajo na voljo drugi, vsa skupnost, družina, narod, saj se samo tako lahko razvijajo. Če tega ni, in zdaj smo se znašli v takšnih razmerah, pride v krizo vsa skupnost. Govorimo o močni krizi, o etični, moralni, o krizi vrednot, poštenja, tudi o duhovni krizi, o demografski in o medgeneracijski krizi. Vse te krize so posledica tega, ker osnovnih dobrih življenjskih spoznanj in izkušenj ne moremo ali ne znamo prenesti ena generacija na drugo in potem se zgodi, da je srednja generacija tako trpka do mlajših, da jim niti dela ne zna privoščiti. Vrsta evropskih držav, mi smo skoraj med njimi, ima polovico mladih ljudi, ki so usposobljeni za delo, izšolani, a nezaposleni. Kdor pa dela nima, ne more ničesar prispevati. Tretja in srednja generacija nista znali živeti velikih, bistvenih vrednot za preživetje, za razvoj in za pošteno porazdelitev dobrin med ljudmi, in tega tudi ne prenesti naprej, mlajšim. Prenos vrednot in dobrih izkušenj o delu, poštenju, sožitju, rodnosti, o vzgoji, o tem, kako živeti v onemoglosti, iz roda v rod, pa je zelo pomemben. Ta prenos pa škriplje in zato smo v globoki krizi«.

Premalo se sprašujemo, kako prenašati dobro na druge

Prof. Ramovš: »Materialno znanje lažje prenašamo. Če babica dobro peče potico, se bo tega od nje naučila, če hči ne, pa vnukinja. Tudi z dediščino nimamo težav, celo tožijo se dediči, kdo bi dobil več. Izkušnje in spoznanja, ki so ključna za medsebojno sožitje, pa je težje prenesti. Kako to veščino, umetnost, da se bomo med seboj dobro razumeli, prenesti naprej? Morda se ne zavedamo, da imamo v naši slovenski kulturi že več kot sto petdeset let vcepljen zelo strupen virus, da se med seboj ne razumemo. Ne držimo skupaj. O močni ločitvi duhov je pisal Slomšek ter učil, kako sobivati ter se med seboj sprejemati, tudi Gosar in mnogi drugi, katerih glas je premalo upoštevan, morda celo prezrt. Njihov glas je glas vpijočega v puščavi. Mi pa zadnja leta, tudi v katoliški cerkvi, znova kujemo med zvezde tiste ljudi, ki so bili in so zelo gorki do »ne naših«, do nasprotnikov. To ni zdravo. V zvezde bi morali kovati in se zgledovati po njih, tiste ljudi, ki so povezovali. V letih od 1850 do 1945 je imela katoliška stran škarje in platno v roki, pa takrat žal tega ni znala izrabiti, ni znala prenesti vrednote ljubezni, sprave, odpuščanja na druge. Seveda, v tem času, po prvi svetovni vojni, se je pri nas rojeval tudi komunizem, ki je imel v osnovi sovraštvo do ne naših, v njihovi teoriji je, da je treba z revolucijo uničiti nasprotnika. Krščanstvo pa tega nikjer in nikoli ni imelo, nauk uči, ljubimo sovražnika, delajmo dobro tudi tistim, ki nas sovražijo.

Bog daje dež dobrim in hudobnim

Antropolog, teolog, prof. dr. Jože Ramovš: »Že šest rodov nazaj ni znalo prenesti naprej temeljne verske izkušnje in evangeljske ljubezni do vseh ljudi. Ampak so prenašali naprej nasprotja in to je sredi prejšnjega stoletja rojevalo Hude jame. Od takrat naprej, ne starejša, ne srednja in kot kaže tudi mlajša generacija, kljub vsej tragediji in bolečini, še vedno ne zna zagrabiti vrednote sprave in jo prenesti naprej. Veliko govorimo danes o spravi, vsak jo pogojuje s svoje strani. Ampak ne učinkuje, čedalje bolj smo v krizi sožitja, identitete, sprašujemo se, kdo smo, kaj smo in kaj bi radi naredili iz sebe, smo tudi v krizi krščanskega občestva. To pa pomeni, da dosedanja smer ne učinkuje in mlada generacija, ta, ki prihaja zdaj za nami, bo morala na novo iskati rešitve. To se ne bo zgodilo prvič v zgodovini. To se zgodi vsakič, ko starejša in srednja generacija ne znata prenašati svojih vrednot na mlajše, ne prenašata svojih dobrih izkušenj in spoznanj, ampak prenašata krč, ne spravljenost, ne s seboj in ne z zgodovino. Mlajša generacija pa s tem nima kaj početi in se mora vrednot začeti učiti na novo«.

Otrokom največ da naš zgled. Pri zgledu pa imamo volan pozornosti v svojih rokah. Vidimo lahko svetlo ali pa plesnivo stran. Naš zgled, dobre besede bodo obrodile sadove, verjetno takrat, ko nas ne bo več. Starejši, kot so otroci, tem bolj postajajo podobni svojim staršem. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora v februarski oddaji »Za sožitje« s prof. Jožetom Ramovšem. Naslednja oddaja bo na sporedu 25. marca, na praznik Gospodovega oznanjenja.