Škof Komarica: Mnogi državljani BiH ne pripadajo nobeni državi, ne pripadajo nobenemu politiku

Svet | 16.02.2014, 09:00

V dneh, ko poročamo o protestih, ki so zajeli nekatera mesta po Bosni in Hercegovini, želimo osvetliti tudi položaj katoličanov v tej precej razdeljeni državi. "Ostali so "ostanki ostanka", večinoma starejši. Zelo malo je mladih zakonskih parov, mladih družin," je v pogovoru za Radio Ognjišče o tem, da se je število katoličanov po zadnji balkanski vojni izrazito zmanjšalo dejal predsednik škofovske konference Bosne in Hercegovine škof Franjo Komarica. Z njim smo se pogovarjali ob robu 76. redne plenarne seje Slovenske škofovske konferenca konec novembra lani.

Škof Franjo Komarica je uvodoma dejal, da je Katoliška Cerkve v Bosni in Hercegovini med balkansko vojno izgubila zelo veliko katoličanov. "V nesrečni vojni 90-let smo izgubili zelo veliko katoličanov, več kot 40 odstotkov. V polovici države, to je entiteta Republike Srbske, je samo še pet odstotkov katoličanov od tistih, ki so bili tam pred vojno. Zelo veliko je družin, za katere nihče ne ve, kje so. Od Hrvaške, do Švedske, Avstralije, Kanade, Amerike, tudi v Sloveniji so, pri nas jih ni. Ostali so "ostanki ostanka", večinoma starejši. Zelo malo je mladih zakonskih parov, mladih družin. Trudimo se, da jim pomagamo materialno, kolikor je mogoče tudi, da imajo službo, da lahko živijo od lastnega dela, seveda ne pozabljamo na starejše. Imamo dobro razvito tudi karitativno dejavnost znotraj škofijskih Karitas."

Škof Komarica je nadaljeval, da imajo v drugem delu države, predvsem na področju federacije različna središča. "Imamo skupnosti, kjer so večinoma Bošnjaki in je tam malo katoličanov, tem moramo pomagati, saj težko pridejo do službe, in imamo skupnosti, kjer so katoličani večina. Tam je na žalost veliko primerov, kjer se mladi ne odločajo za sklepanje zakonov in ustvarjanje družin, saj nimajo osnovnih pogojev za življenje. Mnogi se izseljujejo na Hrvaško, ki je najbližja, in v druge države. Tako da imamo nenehno padanje natalitete, vsako leto je na območju naših škofij manj krstov in sklenjenitev zakonskih zvez. Najbolje je na območju Mostarsko-duvanjske škofije, to je zahodna Hercegovina, kjer so župnije relativno dobro strnjene, a je kljub temu tudi tam prisotno pomanjkanje materialnih dobrin, zato ne moremo reči, da gre za normalno stanje."

Opozoril je tudi, da je med državami v Evropi Bosna in Hercegovina po rasti bruto domačega proizvoda na zadnjem mestu. To se odraža predvsem pri mladih, ki ideale vidijo pri vrstnikih zunaj države. "Mladi se primerjajo z mladimi v drugih državah in vidijo, da mnogo stvari sami nimajo. Nimajo delovnega mesta, so brez denarja za stanovanje, če živijo pri starših, ni prostora za novo družino ... Prav zato se težko odločajo za sklepanje zakonskih zvez. A kljub temu imamo veliko mladih družin, ki se odločajo za več otrok."

Na vprašanje, kako Katoliška Cerkev pomaga katoličanom v BiH, pa je škof Komarica spomnil na ustanovitev Karitas med vojno. "Naša Karitas je bila ustanovljena v času vojne, ko smo morali nahraniti mnoge lačne, ne samo katoličane, ampak številne naše sosede, ki so prišli k nam in iskali pomoč, saj niso imeli ne kruha, ne obleke, zdravil. Škofijske in župnijske Karitas so razvile zelo dobro mrežo pomoči, tako da smo ljudem pomagali tudi pri gradnji hiš, saj jim država ni zgradila ničesar. Katoličani so v velikem delu Bosne ostali prepuščeni sami sebi. Ne lokalni in ne mednarodni politiki se niso zanimali zanje, niti za njihovo vrnitev domov. Povsem drugače so ravnali pri drugih dveh konstitutivnih narodih, Bošnjakih in Srbi. Katoličani so dobivali najmanj, več let niso dobivali nobene pomoči."

Škof Komarica je opozoril, da je javnost večkrat opozoril na to, da je bilo med vojno uničenih približno 95 odstotkov vseh katoliških cerkva in župnišč, a o tem se skoraj ni govorilo. Tudi med ubitimi je bilo veliko kristjanov, je dejal. "Sam sem rekel, da naj cerkve počakajo, najprej bomo gradili ljudem hiše in stanovanja, to je gotovo Bogu všečno delo. Mi bomo že naredili neke improvizirane kolibe in usposobili kapele na pokopališčih, da bi v njih imeli svete maše. A najpomembnejše je, da imajo ljudje hiše."

Povedal je, da so pri gradnji več sto hiš, tudi v banjaluški škofiji, ki jo vodi sam, pomagali mnogi prostovoljci, tudi iz Slovenije in lokalne Karitas, vsem se je zahvalil za nesebično pomoč. "V teh hišah niso bili samo katoličani, bilo je tudi veliko naših sosedov Srbov in muslimanov, Bošnjakov, vsem, ki so ostali in se želeli vrniti, smo pomagali. Mi smo upali, da bodo politiki mednarodno pomoč razdeljevali enako vsem, ki se želijo vrniti, vendar za to ni bilo politične volje. Bili so različni župani, a smo slišali, da, dokler sem jaz župan, ne bo razprave o vrnitvi občanov, in za tem je stala mednarodna skupnost. Ne le da katoličani niso dobivali pomoči, celo uradno je bilo oznanjeno, da se katoličani ne želijo vrniti. To je bila velika nepravičnost, strašen zločin. Vi ubijete mrtveca in ga še razkosate, da ga res ne bo. To je hudičevo delo, to je nedopustno za evropsko in mednarodno politiko," je bil kritičen škof Komarica. Na ta problem je večkrat opozoril evropske in svetovne politike, vendar odgovora do danes ni dobil. Spomnil je na nedavno donatorsko konferenco za Bosno in Hercegovino in se vprašal, kje je zbrani denar, kaj so naredili z njim. Dodal je še: "Mi smo zelo radi pomagali ne katoličanom, za mene je vsak človek človek. Če živi v pomanjkanju, je moja naloga, da pomagam. A tukaj so kristjani res brez pravic, res brez pravic. Mnogi državljani BiH ne pripadajo nobeni državi, ne pripadajo nobenemu politiku, ne pripadajo niti svoji mestni skupnosti, načelniku, ne pripadajo politiki svojega naroda, ne politiki sosednjega naroda, ne pripadajo niti mednarodni skupnosti, to se posebej nanaša na katoličane. S tem ne moremo biti zadovoljni."

Dejal je, da če se od njega kot predstavnika verske skupnosti pričakuje, da ravna verodostojno in da je pravičen, sam opozarja, da morajo biti takšni v dobrobit družbe vsi. "Politika ni za vsakogar, a mi imamo veliko politikov in političnih garnitur, ki so bile na krvnikovem mestu. V družbi je tako, da moraš imeti za katerokoli nalogo ali položaj neko šolo, izobrazbo. A za politika, kot kaže, ni potrebna nobena šola, nobena izobrazba. Prideš po neki strankarski liniji, imaš dobro plačo, ne opraviš pa naloge, ki jo od tebe pričakujejo ljudje. Prav zato so ljudje jezni, razočarani, obupani in bežijo. Kateri normalen človek pa beži iz svoje zemlje?" Tako se je v pogovoru za Radio Ognjišče še vprašal predsednik škofovske konference Bosne in Hercegovine, škof Franjo Komarica.