Papež Frančišek: V težkih življenjskih trenutkih vedno izberimo pot zaupanja v Gospoda
Cerkev po svetu
Ne uporabljajte Boga in narod, da bi se branili v težkih trenutkih. Vedno je treba izbrati pot zaupanja v Boga, je papež poudaril med jutranjo mašo v Domu sv. Marte v ponedeljek, 3. februarja. Pri homiliji je izhajal iz 2. Samuelove knjige, ki govori o kralju Davidu in njegovi drži pred izdajo lastnega sina Absaloma. Kralj David beži, ker ga je sin Absalom izdal. David je žalosten, kajti tudi ljudstvo je bilo na Absalomovi strani in torej proti kralju. Čuti, kot da bi ta sin bil mrtev. A kakšen je Davidov odziv na sinovo izdajo, se je vprašal papež in nakazal tri drže.
David je človek vodenja. Realnost jemlje takšno kot je in se zaveda, da bo vojna zelo težka in bo ostalo veliko mrtvih. Odloči se tako, da njegovo ljudstvo ne bi umrlo. Lahko bi se boril v Jeruzalemu proti vojski svojega sina, a se odloči drugače, da ne bi uničil Jeruzalema. Prva Davidova drža je torej tale: da bi se branil, ne uporabi ne Boga in ne svojega ljudstva. "In to je ljubezen kralja do svojega Boga in svojega ljudstva," je zatrdil papež Frančišek. David je kralj grešnik, kot vemo iz pripovedi, a je tudi kralj, ki ima zelo veliko ljubezen. Zelo je bil navezan na svojega Boga in zelo navezan na svoje ljudstvo; da bi se branil, ne uporabi ne Boga in ne ljudstva. "V težkih življenjskih trenutkih se zgodi, da se morda sredi obupa nekdo brani, kot se lahko, in tudi uporabi Boga in uporabi ljudi," so bile papeževe besede. Davidova drža pa je drugačna: ne uporabi Boga in ne svojega ljudstva.
Odloči se zbežati, je nadaljeval papež. Druga Davidova drža je drža spokornosti. Odide na Oljsko goro in joče, hodi bos in glavo ima zakrito. Tudi vsi ljudje, ki so bili z njim, so si zakrili glave, šli z njim in jokali. Zares gre za "spokorno hojo". Morda je David v svojem srcu razmišljal o mnogih slabih stvareh, o grehih, ki jih je storil, o tem, da ni nedolžen. Morda misli, da ni pravično, da ga je sin izdal, a prizna, da sam ni nek svetnik ter izbere spokornost, je razmišljal papež Frančišek. Dodal je, da nas ta Davidov vzpon na goro spominja na Jezusovo vzpenjanje: "Tudi On žalosten, bos, s svojim križem se vzpenja na goro." David sprejme žalovanje in joče. "Mi, ko se nam v življenju zgodi kaj podobnega, imamo ta instinkt, da se vedno hočemo upravičiti." David pa je realist in hoče rešiti Božjo barko, njegovo ljudstvo in izbere pot kesanja. Je velik grešnik in velik svetnik. In samo Bog ve, kako gresta ti dve stvari skupaj, je pripomnil papež.
Na poti se pojavi še ena oseba, Simej, ki v Davida in njegove služabnike meče kamenje. Je sovražnik, ki preklinja Davida. Eden od Davidovih privržencev hoče ubiti tega "bednika", tega "mrtvega psa". A David ga ustavi. "Namesto da bi izbral maščevanje za mnoge žalitve, se odloči zaupati Bogu." Služabniku odgovori, naj Simeja pusti, da ga preklinja, ker mu je tako naročil Gospod. "On vedno ve, kaj se dogaja, Gospod dopušča," je dejal papež. David še doda: Morda se bo Gospod ozrl na mojo žalost in povrnil z dobrim
za kletev, ki me danes zadeva. Tretja Davidova drža je po Frančiškovih besedah drža zaupanja v Gospoda. Davidov odziv lahko pomaga tudi nam, je nadaljeval, kajti "vsi mi gremo v življenju skozi temne trenutke in preizkušnje".
To so torej tri Davidove drže, je papež Frančišek povzel ob koncu homilije: "ne se pogajati z Bogom" in "naša pripadnost"; "sprejeti pokoro in objokovati svoje napake"; in "ne vzeti pravico v svoje roke, ampak zaupati v Boga". "Človek, ki ljubi Boga, ljubi njegovo ljudstvo in se o njem ne pogaja; človek, ki se ima za grešnika in se spokori; človek, ki je gotov v svojega Boga in vanj zaupa. David je svetnik in mi ga častimo kot svetnika. Prosimo ga, naj nas nauči teh drž v težkih življenjskih trenutkih."
Vir: Radio Vatikan
