Romana Favier Zorzut v oddaji Naš gost

Slovenija | 04.01.2014, 23:36 Tone Gorjup

Slikarka Romana Favier Zorzut, rojena v Goriških Brdih, že več kot šestdeset let živi v Avstraliji. Po upokojitvi sta si z možem ustvarila dom pod hribi blizu Brighta v vznožju Viktorijskih Alp. Hiša z vrtom in reko, ki teče tik ob njem, je postala njen atelje. Na platno prenaša motive iz rodnih Brd, drugih krajev Slovenije in Evrope ter notranjosti Avstralije, ki so se ji vtisnili v srce. V obsežnejših ciklih je predstavila strahote potresa v letu 1976, cerkve in cerkvice Goriških Brd ter avstralski „Outback“. Čeprav ima rada Avstralijo, ki je postala njena druga domovina, Romana pravi: „Moje srce bije za Brda!“

V Goriških Brdih rojena deklica Romana, ki je zgodaj ostala brez matere in zato tudi kmalu odšla v svet, se je s šestnajstimi leti znašla v sosednji Furlaniji, ki ji ni bila povem tuja. Pri enaindvajsetih se je odpravila v daljno Avstralijo, tam našla svoj način bivanja in se mu prepustila. Ni pozabila na Brda. Ker drugače ni bilo mogoče, se je tja vračala v mislih in začela prelivati na platno podobe iz otroštva. Pravzaprav je svinčnik in čopič znala uporabljati že doma. V intervjuju pred desetletji je pripovedovala: „V trenutkih žalosti in v želji, da bi imela mamo, ki bi ji potožila svoje otroške težave, sem se zatekala v naročje narave. Ptice in čebele, cvetoče breskve in češnje so mi bile zelo blizu. Trgala sem cvetje ga nosila na omarico poleg postelje v moji sobi. S pisanimi šopki sem se pogovarjala in jim razodevala svojo bol. Pozimi, ko ni bilo cvetja, sem risala. Risala sem cvetje, ptice, metulje.“

Romanin mož, Francis Favier, ki je bil zaposlen kot scenograf na televiziji in je velik ljubitelj glasbe, ima umetniško dušo, zato sta zlahka uskladila svoja hotenja, želje in načrte. Ustvarila sta si dom in družino, s katero sta živela na obrobju Melbourna, na bregu, poraščenem z evkalipti. Ko se je bližala upokojitev, sta se odločila za odhod v bližino Brighta, ki ga od vseh strani obdaja hribovje. V njuni hiši in na vrtu se zrcalita Slovenija s poudarkom na Brdih in Avstralija. Kljub bližini ceste, ki povezuje Bright z ostalim svetom, je hiša skrita med drevjem in šele, ko si tam, ti napis ROMANA na leseni deski potrdi, da si na cilju. Preprosta podeželska hiša, na zunaj nič posebnega, se v notranjosti odpre v galerijo slik; povsod so, na stenah, stebrih, pod stopniščem ... Na vrtu, kjer rastejo češnje, breskve, orehi, fige, vinska trta in še marsikaj, ugotoviš, da brez pridnih rok vsega tega ne bi bilo. To zagotovo ne more biti dom Avstralca, ki se je rodil in bo umrl, ne da bi kdaj obiskal drugo celino. Romana se tu počuti kot doma. Na eni strani hiše hrib, na drugi brajda. Njun dom stoji ob reki in tudi za Avstralce je veliko bogastvo, če lahko živijo ob tekoči vodi.

V poklicnem življenju se je Romana posvečala bolnikom, ostarelim in socialno šibkim. Temu je kmalu dodala slikanje. Kot je pripovedovala, človek v svoji notranjosti nosi nekaj, kar je težko opisati in pride trenutek, ko je to potrebno dati na platno. Tako nastane umetnina. Slikarski talent razume kot dar od Boga. Sprva je slikala z evropejskimi barvami. Pozneje je začela odkrivati avstralske barve, ki so drugačne, močnejše …Barve so zanjo zelo pomembne. Pri slikanju uporablja paleto in lopatico. Nikoli ne skopari z barvami in jih nanaša v debelih plasteh, da slika že s tem dobi neko globino. Kot pravi sama, je impresionistka … Določen motiv, podoba, se je vtisne v spomin in šele čez čas, ko dozori, ga prelije na platno. Tako avstralske podobe nastajajo v Brdih in slike domačih krajev sredi Avstralije. Tudi šolala se je, vendar precej pozno. Profesorji so ji svetovali to in ono. Vesela je, ker so ji pustili svobodo pri njenem izražanju. Riši kar čutiš … tako kot si navajena, so jo spodbujali. Izpopolnjevala se je v Nemčiji, Franciji, Španiji … obiskala tudi številne druge dežele. Večkrat je odšla v puščavske predele Avstralije in se tam prepustila barvam divjine ...

Prvič je razstavljala v Melbournu. Leta 1976 je prišla v domače kraje in razstavljala v Gorici. Ravno takrat je sever Italije in del Slovenije v Breginjskem kotu prizadel hud potres. Miran Gradnik jo je spremljal v najbolj opustošeno Gemono in druge prizadete kraje … Ruševine, opustošenje, kaos, neizmerno gorje in trpljenje, stiske posameznikov … in kljub vsemu vera in upanje, da je mogoče znova zaživeti … Vse to jo je potrlo do te mere, da je želela tudi sama pomagati. Mož je pripovedoval, da je še ni videl tako prizadete. Bolečina in želja pomagati sta rodili zbirko slik „Potres“, v katere je prelila svoje vtise iz prizadetih krajev. V spominu ji ostaja še drugi obisk domovine, ko je leta 1988 nekaj časa bivala z ostarelim in bolnim očetom. Bila je med svojimi, med vinogradi s številnimi cerkvicami. Prav te so jo prevzele. Koliko ljudi vstopa v ta svetišča … nasmejani, objokani, s prošnjami in zahvalami … spet je nastala zbirka slik. Želela jih je razstaviti v gradu Dobrovo, ki je takrat še razpadal. Dobila je ključ in s prijatelji uredila sprejemno dvorano v prvem nadstropju. Pri odprtju razstave je bila polna in domačini so ji še danes hvaležni, da je v opustelo zidovje prinesla življenje.

Pripovedovala je o Brdih, svojih domačih... Iz njene rodbine je izšlo več umetnikov. Čut za lepoto je verjetno podedovala od mame, ki je bila modna šivilja. V mladosti je bila tesneje povezana bratrancem Petrom Zorzutom, ki je bil glasbenik. Najbolj znan je pesnik in planinec Ludvik Zorzut. Meni, da sta si podobna. Umetniški zanos in ljubezen do Brd jima je skupen. Vesela je, da so Brda osvojila tudi moža, ki si je tam našel svoje prijatelje. Njeno srce bije za Brda.

Na kratko o Romani Favier Zorzut

Rodila se je 26. april leta 1930 v Vedrijanu. Italijansko osnovno šolo je obiskovala v Biljani. Po vojni je delala v Furlaniji in zatem kot bolniška strežnica v Trstu. Od tam je leta 1951 odšla v Avstralijo. Izkusila je taboriščno življenje v Bonegilli. Prvo delo je dobila v Melbournu, tam opravila medicinski tečaj in postala negovalka v bolnišnici. Spoznala je bodočega moža, Francisa Favierja, s francoskimi in angleškimi koreninami ter si ustvarila družino. Slikati je začela nekaj let po prihodu v Avstralijo. Briški pokrajini so sledili avstralski motivi. Pri štiridesetih letih se je odločila za slikarsko šolo George Bell v Melbournu. Študijsko se je izpopolnjevala v Nemčiji. Franciji in Španiji. V domovini je med drugim prijateljevala z Maksimom Gasparijem in Lojzetom Perkom. V začetku sedemdesetih let je začela razstavljati v Avstraliji. Po prvi razstavi v Gorici leta 1976 je sodelovala tudi na razstavah po Evropi. Njene slike se nahajajo v Avstraliji, v različnih evropskih državah in v Ameriki. Največ slik je pri zasebnikih, stalni zbirki pa hranita Goriški muzej in Galerija v Brightu. Posveča se predvsem slikanju na platno z močnimi oljnimi barvami.