Slavi Košir
Miha Močnik
Marta Jerebič
Vikar za slovenske vernike v goriški nadškofiji Karel Bolčina (foto: Izidor Šček)
Vikar za slovenske vernike v goriški nadškofiji Karel Bolčina

Kdor misli, pričakuje ali celo trdi, da bodo morali biti novi škofje demokratično izvoljeni in postavljeni od ljudstva za ljudstvo, se žal k

31.01.2014, 14:37

Z zanimanjem in pozornostjo prebiram razmišljanja, ki nam jih v zadnjih časih ponujajo različni časopisi in spletni portali. Mislim namreč na raznolike in večkrat nasprotujoče izjave raznih piscev, ki se ukvarjajo s prihodom novih nadškofov v Cerkev na Slovenskem. Kljub temu, da ima vsakdo pravico izraziti svoje menje in svoja pričakovanja, še ni rečeno, da so njegova presoje v skladu s cerkveno avtonomijo in njenim notranjim redom.

Mnogi komentatorji namreč pričakujejo demokratično izbiro pastirjev Cerkve, pa tudi nove reforme v krajevni in vesoljni Cerkvi, ki naj bi krščansko skupnost bolj posodobile in ji dale podobo angleškega ali italijanskega parlamentarnega sistema. V državah, ki jih vodijo parlamenti in so vladne izbire izraz volje poslancev, predsednik republike pa ima le formalno-vodstveno vlogo, ugotavljamo kako se včasih tako krešejo mnenja glede političnih usmeritev in etičnih izbir, da ne veš več ali sta poslanska zbornica in senat kraj modrih ljudi, izbranih iz ljudstva in postavljenih njemu v korist ali navadno bikoborsko prizorišče. »Med vami pa naj ne bo tako: kdor hoče biti velik naj bo vsem strežnik in kdor hoče biti prvi, naj postane vsem služabnik.« Po naročilu Jezusa Kristusa ne more Cerkev sloneti na demokratčni osnovi usklajevanja raznih svetovnonazorskih opcij in družbenih pričakovanj, pač pa mora živeti po načelu služenja in žrtvovanja.

Ne prikrivam, in tega ne dela noben cerkveni zgodovinar, da si je Cerkev v preteklosti privzela ne-poročno obleko. Merila si je namreč svilene tkanine in se oblačila v žametno opravo, kakor je to videla v družbeno-političnem ustroju posameznih obdobij človeške zgodovine. Že od časov rimskega cesarstva si je ukrojila svojo notranjo hierarhijo po obliki rimskega prava in svoje medosebne odnose po redu cesarskega imperializma. Drugi Vatikanski koncil je to dejstvo spoznal in priznal ter začel pot prenove.

V pogovoru, ki ga je imel kardinal Schoeburn za vatikanski radio je z obžalovanjem izjavil, da danes mnogi označujejo avstrijsko Cerke kot družbo v stanju demokratičnega prenavljanja, kjer so si laiki kočno priborili svoje vplivno mesto in škofje odstopili od svojega pastirskega in učiteljskega poslanstva. Na podlagi takih razmišljanj si mnogi po svetu mislijo, da je v Avstriji nastopila nova doba populistične Cerkve, kjer ni več učiteljev ne učencev, pač pa samo proletariat. Takemu mišljenju dunajski kardinal odločno nasprotuje in zanika, da bi politični državni ustroj evropskih suverenih narodov stopil v notranjo strukturo avstrijske Cerkve. V tem primeru bi namreč naši sosedje ponovili napako kršanskih prednikov iz četrtega in petega stoletja po Kr.

Kardinalovemu razmišljanju dodajam še svoje mnenje: Cerkev je »semper reformanda«, vedno potrebna prenove, a v njej obstaja le ena in edina oblika spreminjanja – spreobrnjenje. Naloga kristjanov, od rimskega škofa do zadnjega krščenca, je odkrivanje greha in njegovo uničevanje oz. krepitev svetosti in njeno poglabljanje.

Kdor misli, pričakuje ali celo trdi, da bodo morali biti novi škofje demokratično izvoljeni in postavljeni od ljudstva za ljudstvo, se žal krepko moti. Načelo Cerkve je služenje in v njej nekateri služijo tako, da iščejo s plamenom utripajoče sveče, v temni noči, tiste, ki so pripravljeni služiti kot pastirji in učitelji. Tem nekaterim iskateljem v Cerkvi pravimo predstavniki rimskega škofa ali z bolj znanim izrazom nunciji.

Nunciji in njihovi pomočniki so na prošnjo in pooblastilo rimskega škofa tisti, ki odkrivajo v duhovnikih talente, sposobnosti, modrost, kulturo in gorečnost. Skratka tiste lastnosti, ki morajo ožarjati škofa. Nuncijeva naloga je vseprej kot lahka, zato pa prosi za pomoč razne kristjane, posvečene in ne, visoko izobražene in preproste delavce. Vsak ima pravico, v nekaterih okoliščinah tudi dolžnost, da svetuje nunciju pri iskanju primernega kandidata, ga poučuje o potrebah in značilnostih, ga spobuja z molitvijo in blagoslovom. Kar je več kot to odstopa od vloge nuncija in od vloge vsakega drugega človeka.

In tukaj ima prav tudi Zdenko Roter, ki je leta 1976 napisal v svoji knjigi, da morata biti država in Cerkev popolnoma avtonomni. Žal je bilo praktično upoštevanje te teorije precej drugače in bi se moralo glasiti nekako takole: Cerkev ne sme na nikakršen način vstopiti v državni in družbeni sistem, le država lahko »kontrolira« Cerkev in ji postavlja količke. Stara navada polpretekle politične oblasti ali ponovno odkrita oblika vodenja nove vladajoče komponente? Za proces iskanja in imenovanja novih škofov ni pristojen noben državni ne družbeni organ, nasprotono bi ponovno zapadli v cezaropapizem in feudalni monarhizem, ki smo se ga komaj rešili v srednjeveškem obdobju cerkvene zgodovine. In res si želim, da bi se tisti časi ne povrnili: ne v taki ne v drugačni obliki.

No, ko smo že pri Zdenku Roterju ne morem zanikati svojega presenečenja ob branju članka izpod peresa Andreja Nagliča. V njem trdi, da se sodobni državni sistem republike Slovenije močno opira na nauke in ideje Roterjevih principov. Slovenski kristjani, ki bivamo izven ozemlja slovenske republike v državah z dolgoletno demokratično ureditvijo opazujemo z velikim začudenjem in zaprepaščenostjo krhke in tesne odnose med slovensko katoliško Cerkvijo in slovensko državo. Pomanjkanje dokončnega konkordata med Ljubljano in Sveto stolico, zanikanje vzgojne in dobrodelne dejavnosti Cerkve, občasna namigovanja ali ocenjevanja iz ust nekaterih uradnih oseb so izraz države, ki ne spada v Evropo. Celo razkristjanjena Nizozemska in prevratniška Danska slonita v odnosu do Cerkve na trdnih temeljih medsebojnega sporazuma. Katoliška Slovenija (glede na število teh, ki so se prijavili za katoličane ji že lahko rečemo katoliška) pa po skoraj 25 letih samostojnega demokratičnega ustroja še ni prijateljsko in dokončno uredila svojih odnosov z največjo versko skupnostjo v državi, tako da se včasih zdi, da si Cerkev lasti pravico do svobodnega delovanja, namesto da bi ji bili hvaležni za delo v blagor narodu in domovini. Občinska uprava največjega italijanskega mesta Milana je že pred leti sklenila, da bo za vzgojo otrok, bodisi iz običajnih kakor iz neurejenih družin poskrbela tako, da bo prispevala večji del stroškov za vodenje in vzdrževanje župnijskih oratorijev v katerih se srečujejo in oblikujejo mladi izven šolskih prostorov. Otroci in mladi so v taupljivih rokah, občinska uprava se je razbremenila praktične odgovornosti, verni in neverni se počutijo doma in zorijo v dobre državljane.

Kakšno vlogo in nalogo bosta imel nova nadškofa? Vlogo dobrega pastirja vernih in nevernih, nalogo služenja in žrtvovanja takim in drugačnim, gotovo pa ne vloge hlapčevstva in moledovanja ne pri teh ne pri onih.

Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec) Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec)

Družino bomo branili do konca

Kljub dežju se jev torek popoldne na shodu za zaščito družine pred državnim zborom zbralo skoraj 10.000 ljudi. V besedah upanja in hkrati odločenosti so sporočali, da ne bodo dopustili poseganja v ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...