Izlet šolskih otrok iz Buenos Airesa

| 20.11.2013, 12:23 Matjaž Merljak

Leto za letom je izlet vedno najbolj pričakovani dan v slovenskih šolskih tečajih v Buenos Airesu. Vedno si tudi želimo, da ne bi bilo dežja, da bi nam bilo vreme naklonjeno. Tisti petek pred izletom je deževalo, ponekod je celo padala toča. A otroci so nestrpno pričakovali dan in tudi molili za vreme.

Zjutraj ni bilo jasno, oblaki vsepovsod ... hladno, za dolge hlače in vetrovke. A kot rečemo vsako leto: če le ni plohe, se dobimo v Glewu, kjer je pristava očetov lazaristov. Tja hodimo že štirinajst let in se prav veselimo in zahvaljujemo.

Prihajali so avtobusi polni veselja. Vriskajoči otroci so se dobivali s prijatelji in učiteljice so se pozdravljale med seboj in načrtovale dan.

Na žalost niso imeli maše, a je šolska referentka Zedinjene Slovenije, ga. Alenka Prijatelj uredila tako, da so molili častitljivi del rožnega venca. Otroci so sedeli pred Marijinim kipom in vsaka šola je molila desetko. Gospa Alenka jim je namenila zelo lepe besede, ki so vzbudile to molitev v hvaležnosti za prijateljstvo in da bi v Marijinem mesecu vztrajno skupaj molili.

Skupna slika ne more manjkati na izletu. Učiteljice so postavile otroke po velikosti in velik nasmeh se je kazal na obrazih. Ko je fotografinja rekla »Je že!«, so pa otroci kar planili po žogah, po piškotih, sendvičih ... takoj je moralo biti kosilo.

Malo po enajsti uri se je med oblaki začelo kazati sonce. In še malo, še malo, pa oblakov ni bilo več.

Fantje so se takoj organizirali za nogomet, deklice pa iskale rožice in načrtovale, kako bodo igrale med dvema ognjema. Najmlajši so pa stekli na peskovnik. Učitelji pa so gledali otroke misleč: »Ojoj, koliko energije!« Gledati na 166 otrok iz vseh šol iz velikega Buenos Airesa je bilo kar pretresljivo.

Današnji otroci veliko manj časa preživijo v naravi, kot so ga preživeli njihovi starši. Vemo, da presedijo veliko ur na dan za računalnikom, pred televizijo, ob video igricah in z mobilnimi telefoni v zaprtih prostorih. Prav lepo jih je bilo gledati, kako se zabavajo in tečejo po trati. Nekateri, najbolj nestrpni, so že prihajali s sladoledom in hladno pijačo v rokah.

Žar je bil že pripravljen. Nekateri starši - bilo jih je 12 - so poskrbeli za to. Hamburgerji, meso in klobase, vse je bilo že pečeno. Učiteljice so rezale kruh, paradižnike in čebule, otroci so pa v vrsti čakali na kosilo. Čim prej je bilo treba vse narediti, hitro, hitro, ker sem jim je mudilo zopet na igrišče.

Drugi starši so organizirali fante pri nogometu. Ker vse šole nimajo toliko fantov, kot jih zahteva nogometna ekipa, je bil potreben nadzor. A so si tudi med seboj pomagali in naključno prišli skupaj, da ne bi bili najboljši samo na eni strani.

Zdaj je bil čas pogovora med učiteljicami: nekatere pod drevesi na senci, druge za mizo z bučko za mate čaj v roki, tretje pa pod soncem - saj ni bilo zelo močno. Prostora je bilo za vseh trideset, ki so iz vseh šol spremile otroke na izlet. Voditeljice so pa razdelile darila: jagode, kavico, čokoladne bombone, pecivo in sok; vse je bilo na voljo! V tistih trenutkih si človek sam pri sebi trdi: »V ponedeljek začnem shujševalno dieto; a danes se ne morem vsemu odreči!«

Sledila je skupna igra med dvema ognjema, pomešani dekleta in fantje. Tukaj je pa bilo potrebno nadzorstvo ge. Helene in gdč. Klavdije, ker kar naenkrat jih je bilo kakih štirideset na vsaki strani.

Nekateri malčki so se pa zabavali pri plezanju na drevesa. Prav lepo jih je bilo gledati, kako potem skačejo doli. Čeprav običajno prilepljeni na kavč, tudi uživajo v najrazličnejših dogodivščinah. In dogodivščina je vse, kar pomeni raziskovati, vse, česar nimamo vsak dan pred očmi. Deklice pa raje rišejo in barvajo. Z barvicami ali akvareli so razvijale svojo domišljijo.

Nekateri so bili pa ponovno lačni. Zopet so bili na vrsti hamburgerji in še sladoled.

Zelo lep dan smo preživeli, se razšli in bili hvaležni za tako doživetje na prostem; in brez naloge, seveda!