AUDIO: Spominjanja o dr. Jožetu Pučniku

Slovenija | 23.11.2013, 13:10

V sklopu 29-tega knjižnega sejma so sinoči v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani predstavili knjigo zgodovinarke in novinarke dr. Rosvite Pesek o dr. Jožetu Pučniku. „Današnji čas naravnost kliče po ‘Pučnikih’, kliče po ljudeh trdne volje, osebne hrabrosti, neizmerne notranje moči, ki ne poznajo ne oportunizma ne popustljivosti in ki so v imenu skupnega dobrega pripravljeni biti tudi glas vpijočega v puščavi,“ je na predstavitvi dejala avtorica knjige. Dr. Jožeta Pučnika so se sinoči spominjali tudi predsednik države Borut Pahor, predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, predsednik SDS Janez Janša, akademik Janko Kos in tudi sin dr. Pučnika Gorazd Pučnik.

Knjigo je v imenu Mohorjeve založbe Celovec predstavil njen vodja Franz Kelih, spominjanje na osebnost in delovanje Jožeta Pučnika pa je moderirala sama avtorica. S spomini je pričel Drago Kapun, mladostni prijatelj, ki se je spominjal mladostnih dogodivščin in številnih debat, ki so bile pogosto burne. Druženje je prekinjala represija države in kasneje Pučnikov prisilni odhod v tujino.

O publicistiki in javnem delovanju Jožeta Pučnika ter pregonu partije je spregovoril dr. Janko Kos, sodelavec Perspektiv. Zaradi sovražne propagande je bil v istem času kot Pučnik, ki je bil obsojen na sedem let in prestal pet let zapora, zaprt Rudi Videtič. Po prvih manjših konfliktih sta se s Pučnikom povezala in dnevno debatirala. Ko je kasneje Videtič Pučnika vprašal ali se ima namen maščevati paznikom iz zapora, je spoznal, da v njem ni maščevalnosti, “saj je vedno štartal na žogo in ne na človeka.”

Po prvi prestani kazni zapora je 31. letni Pučnik odkril, da demokratizacija v družbi po petih letih ni napredovala. V članku o kmetijstvu v reviji Perspektive je “vrgel v zrak vso partijsko strukturo,” kar mu je po 11 mesecih na prostosti spet prineslo zapor. Tokrat ni bil več sam, poročil se je z Ireno, čeprav je bil že v zaporih na Dob, ga je na poroki predstavljal njegov brat Ivan. Rodil se jima je sin Gorazd, ki se je očeta spominjal kot premočrtnega. Navkljub preprekam, ki mu jih je nastavljal režim, je šel kot po čudežu skozi temine. Obnašal se je kot, da ni bilo težav, nikoli ni bežal pred težavami, bil je dosleden. “Če doma ni dela, greš tja, kjer ga najdeš. Če se diploma izgubi, greš v livarno in doštudiraš. Ne odnehaš, če greš v zapor.”

Niko Grafenauer se je spominjal delovanja v Novi reviji, posebej pri 57. številki in Pučnikovega prizadevanja za uveljavitev evropskih standardov v Sloveniji, ki po njegovih ugotovitvah še danes niso uveljavljena.

Lojze Peterle se je Pučnika spominjal kot vodilne osebnosti slovenske osamosvojitve, ki je na prvi mesto vedno postavljal Slovenijo. Pripravljen mu je bil odstopiti mesto predsednika vlade, ampak ga je Pučnik po premisleku zavrnil. Pučnika je Peterle označil kot osebo tektonske integritete, ki jih “takih danes skorajda ne delajo več.” Pri odločitvi za plebiscit je bila njegova beseda odločilna in nepozaben njegov izraz iz Cankarjevega doma po plebiscitu 23. decembra 1990: “Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več!” Drugačne volje je bil ob vodenju parlamentarne komisije o povojnih pobojih, ki je propadla. Kljub vsemu je Pučnik postal od “enega najbolj pohojenih eden največjih.”

Janez Janša je Pučnika osvetlil preko njegovih navdušenj in razočaranj. Pučnik je verjel, da bo sama tehnologija demokracije spremenila družbo na hitro, kar se ni zgodilo. Od parlamentarne komisije o povojnih pobojih, do obtožb o revanšizmu se je Pučnikovo razočaranje stopnjevalo do predsedniških volitev 2003, ko se je preselil v Nemčijo in le še občasno vračal v Slovenijo.

Strica se je spominjala Iva Pučnik Ozimič, ki je potrdila njegovo neizprosnost do polovičarstva in premočrtnost. Z njenim očetom Ivanom sta bila enakih pogledov, veliko sta debatirala, le podporo Drnovškovi vladi leta 1992 je Ivan Jožetu odsvetoval. Jože Pučnik je verjel, da se splača tvegati in v tistih občutljivih časih povezati in mobilizirati vse sile za razvoj Slovenije. Po mnenju Ive je ta poskus spodletel in Jože Pučnik izigran.

Povabilu na večer se je odzval tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki se je Pučnika spominjal kot enega najpomembnejših Slovencev ne samo 20. stoletja, ampak nasploh. Občudoval je njegovo človeško veličino, ko je lahko mirno razpravljal z dediči režima, ki ga je zaprl in zatiral.

Rosvita Pesek se je spominjala Pučnikove trdne vere, da je potrebno vedno znova popravljati stvari, bodisi v Jugoslaviji bodisi v demokratični Sloveniji. “Današnji čas naravnost kliče po ‘Pučnikih’, kliče po ljudeh trdne volje, osebne hrabrosti, neizmerne notranje moči, ki ne poznajo ne oportunizma ne popustljivosti in ki so v imenu skupnega dobrega pripravljeni biti tudi glas vpijočega v puščavi. Ne glede za osebno ceno, ki jo za to plačajo.”

Vir: Časnik.si