Od Marije k Mariji s pedali

Slovenija | 07.09.2013, 09:20

Ko smo v Gorici zapeljali na most čez Sočo, se je pred nami odprl nov svet. Kam? V Benečijo. Slovenski kraji, za katere smo slišali, brali o njih, kaj več pa ne. Peljali smo se proti Čedadu, a samega mesta nismo dočakali, saj smo prej krenili v hrib. Cesta nas je vodila iz nižine v strmini, poraščeno z listnatim drevjem; nenavadno veliko kostanjev je dvigalo svoje značilne krošnje. Vijugasta cesta se je vzpenjala in kapelice ob cesti so nam dale vedeti, da smo na pravi poti. To so potrdili prvi romarji, ki so hodili pred nami. Ko se je cesta razširila v veliko parkirišče, smo bili na cilju, ali bolje na začetku.

Pred nami je bila Stara gora. Strnjeno obzidano naselje vrhu hriba, z za naše oči nenavadnim zvonikom. Ni bilo časa, da bi se, se razgledali, saj so našo pozornost pritegnili trije nasmejani obrazi - prijatelji z naše strni meje. Slovenska zastava je zaplapolala nad našimi glavami. „Da boste vedeli, da ste doma!“ Šele pozneje smo dobili potrditev tega stavka. Približala se je ura, ko naj bi s sveto mašo začeli naše romanje Peto romanje od Marije k Mariji, zato smo se napotili navzgor, vstopili skozi vrata v utrjenem obzidju in se znašli na ozki uličici, ki se je dvigala med visokimi stenami. Izložbena okna z verskimi spominki, romarski dom in podobni napisi, v italijanščini seveda, so nas spomnil, da smo na pravem mestu. Kar nekaj stopnic je bilo potrebno premagati, da smo se znašli na ploščadi pred romarsko cerkvijo, kjer domuje Starogorska Marija. Za svetišče skrbijo kapucini, ki so red sto leti prišli na to goro in zdaj sprejemajo romarje iz raznih krajev severne Italije.

V svetišče so začeli prihajati romarji, iz zakristije pa je prišel temnopolti kapucin in pripravil oltar za mašo. Na nas se ni oziral in tako smo čakali v upanju, da bomo kmalu srečali Marina Qualizza, ki naj bi maševal na začetku našega romanja. V zakristiji niso vedeli nič o tem. Tako smo se poslovili od »črne« Marije in čakali na našega duhovnika ob obzidju pred cerkvijo. Kmalu nas je presenetil gospod v kolesarski opremi in s kolesom v roki, ki je živahno stopal po stopnicah. Prepoznal nas je po rdečih dresih in kar takoj začel govoriti: »Zjutraj sem slišal, da odhajate na pot, pa sem prišel, da grem z vami!« Boris Hladnik je prikolesaril iz Števerjana. Vsaj enkrat na teden pride k Mariji na Staro goro. Letos je s kolesom prevozil že šest tisoč kilometrov. Med pogovorom z njim pride po stopnicah gospa in nas vpraša, ali čakamo na gospoda Qualizza. Povedala je, da čaka spodaj v kletni kapeli nasproti romarskega doma.

Preprosto svetišče s tabernakljem na oltarni steni in napisom »Jaz sem kruh življenja!« ter bakrenimi vrati na levi in desni z reliefom Frančiška in Klare. Pridružili so se nam rojaki z onstran meje, prišla je še gospa iz Deskel in pa kolesar Boris. Končno smo dočakali tudi našega mašnika. Čedermac, ki danes skrbi za rojake v Benečiji. Na oltarju je odprl mašno knjigo in povedal, da ga je dobil leta 1978 od škofa Stanislava Leniča, da bi Slovenci v Benečiji še dolgo molili in Boga častili v slovenskem jeziku. Ker je bil prvi petek, je izbral mašo v čast Srcu Jezusovemu. Po evangeliju je sedel, da si nekoliko odpočije, kot je poudaril. Pred leti je na Mangartu zgrmel v manjši prepad in na začudenje mnogih preživel. Zdaj se le s težavo premika ob pomoči palice ali dobrih ljudi, ki ga spremljajo. Iskrivost duha in klena govorica pa sta ostali. Vrnil se je stoletja nazaj, ko je bila na tem kraju rimska utrdba, opisal zgodovino božjepotne cerkve, ki je bila srce Beneške Slovenije. K njej so romali Slovenci ne le iz Benečije ampak tudi drugih krajev Primorske, Kranjske in tudi od drugod. Ko so pred sto leti sem prišli kapucini in prevzeli skrb za svetišče, se je marsikaj spremenilo. Prva desetletja je bil v skupnosti kapucin, ki je govoril slovensko, »po naše«. Gospod Marino se je iz mladosti spomnil p. Pavla iz Kopra. Pripovedoval je, kako so romali k Mariji iz hriboskih župnij Beneške Slovenije in kako danes za Slovence na tem kraju ni več prostora. Pridejo romarji in drugih italijanskih pokrajin, velikokrat napolnijo svetišče ali pa tudi prostrano parkirišče tam spodaj, kjer so za ta konec tedna na velikem odru pred mogočno živo skalo postavljali oltar za slovesnost malega šmarna. Slovenci so prihajali sem na župnijska romanja, a so se utopili v množici drugih. Zdaj pridejo a dekanijsko romanje in zbere se jih do petsto, kar je za šest tisoč Slovencev, ki so še ostali v Benečiji, lepo število. Še dva slovenska duhovnika njegovih let skrbita zanje. In maja letos so v Špetru, ki je nekakšno središče nekdaj samostojne Benečije, so po osemdesetih letih spet začeli maševati »po naše«, kot radi rečejo domačini. Tudi z dvojezično šolo so začeli in število učencev narašča. Tako gospod Marino upa, da morda iz te množice otrok dobijo enkrat v prihodnosti duhovnika, ki bo nadaljeval njihovo delo. Tako je pridiga izzvenela v predstavitev današnjega utripa med Beneškimi Slovenci. Ob koncu je spomnil na molitev za mir v svetu in željo papeža, da 7. september posvetimo temu.

In začelo se je kolesarjenje. Urša, Mateja, Alen, Marko, Izidor, Blaž in Tone smo pripravili kolesa, Matej je sedel za volan spremljevalnega kombija oziroma terenskega studia, Jure pa na svojega konjička in spustili smo se navzdol proti Čedadu. Na poti smo srečevali neverjetno veliko romarjev. Naš vodič Boris nam je spotoma pokazal to in ono beneško vas, ki so raztresene pod Matajurjem. Ko smo prišli na ravnino, je bil pred nami Čedad. Prek hudičevega mosta pod katerim teče Nadiža in že smo bili v središču mesta. Pred stolnico, ki je posvečena Marijinemu vnebovzetju, smo počakali na našega gosta, urednika revije Dom Ezia Gošnjaka. Pred nami je razgrnil zgodovino mesta, ki je pred meseci dobila Trinkovo ulico, povezanost Beneških Slovencev z njim ter današnji utrip Benečije, kulturno dejavnost, šolstvo … Z Borisom smo naredili še krog po starodavnem mestu, na Trg Pavla diakona, ki je bil doma nedaleč stran, mimo uredništva Novega Matajurja in že smo se morali posloviti.

Naslednja postaja bil Krmin. Slovenske vasice in zaselke na strmini so zamenjala naselja Furlanov, na kar so opozarjali dvojezični napisi. Peljali smo se vzdolž reke, nato med vinogradi na levi in desni. Bogato obložene trte že čakajo na trgače. Na levi smo slutili Slovenijo, saj meja, ki je zarezala med rojake, n bila daleč. V Krminu nas je pričakal Karlo Bolčina, župnik in dekan v Štandrežu, ki je v veliki meri začrtal našo tokratno kolesarsko romarsko pot od Marije k Marji. Z njim smo vstopili v svetišče Rože skrivnostne in zvedeli, kako je ta cerkvica začela privabljati romarje od blizu in daleč. Ob svetišču je velik samostan sester usmiljenja. Ker je bil tržni dan, smo se zapeljali še med stojnicami, ki pa so jih že pospravljali.

Spet smo bili na kolesu in kmalu smo se ustavili pri cerkvici Sv. Križa od tam čez Preval in že smo bili pri Sirkovih. Pod lipo pred njihovo gostilo se je začelo živahno druženje z domačimi, ki so nas pogostili. Gospodar nam je začel pripovedovati, kako je gostilna zaživela in dobila današnjo podobo in kaj vse spada zraven. Gostilna stoji v kraju Subia na Plešivem.