p. Silvo Šinkovec
Naredimo si življenje bolj preprosto
Slovenija
Radijske kateheze, redne pogovorne večerne oddaje, vsako prvo sredo v mesecu, oblikujemo z jezuitom p. Silvom Šinkovcem. Poleg ostalih aktivnosti, ki jim je predan, je zelo aktiven član tudi pri Društvu katoliških pedagogov. Zato smo v uvodu septembrskega pogovora najprej spregovorili o šoli in povabili k duhovni umestitvi slehernega trenutka.
Jutranji obred
P. Silvo Šinkovec je spomnil na pomen vsakodnevnih duhovnih trenutkov, v katerih se duša hrani. „Začeli smo novo šolsko leto, s katerim je za mnoge znova hitrejši tudi ritem dneva. Začnimo ga vsakič z molitvijo. To je lahko majhna duhovna oaza sredi tega hitrega sveta. Priporočam kaj preprostega. Nasploh je dobro, če si življenje poenostavimo, ga naredimo prijaznejšega. Ko se jutri zbudimo, se spomnimo na Gospoda. To je vera. Vera je prva, ki nas poveže z Gospodom. Od tam prihaja življenje. Gospod ti si tu, ti si z menoj, za teh nekaj besed potrebujemo le nekaj sekund in ko postane navada, je to nekaj zelo lepega. S tem odpiramo prostor vsemu tistemu, kar je sveto, za Gospoda. Prazne jutranje trenutke, ko smo recimo na cesti, na poti do šole, v službo, raje obrnimo k molitvi in se povezujmo z Gospodom.“
Na svetu nismo sami zase, smo drug za drugega in za vse. (bl. Slomšek)
P. Silva Šinkovca smo vprašali, kaj je vzgoja: „Vzgoja je življenje. Je razvoj osebnosti v vseh razsežnostih. Vsak odnos je delček vzgoje. Vzgoja v ožjem smislu pa pomeni načrtno delo, ko si postavljamo cilje in si zato želimo tudi spodbuditi določene stvari. Jasno pa je, da potem v celotnem kontekstu življenja, naj si bo domačega, verskega, uličnega, šolskega in obšolskega, kateregakoli že, najdemo nekaj kar razvija, odpira pot življenja ali ga z negativnimi izkušnjami zapira. Če vemo, kaj bi radi, pomeni, da tudi okolje, v katerem živimo, pripravljamo tako, da bi otroci lažje razvili čim bolj polno svojo lastno osebnost.“
V vsem moramo biti polno, ne na pol
P. Silvo Šinkovec: „Tudi tako bi lahko razložili sporočilo evangeljskega odlomka 23. nedelje med letom, ko beremo Lukov evangelij „Odpoved vsemu“. Kdor hoče biti z Jezusom, mu mora biti ves predan. To je velik izziv za sodobnega kristjana. Sem res predan, ali visim nekje vmes? Velik izziv, ravno zaradi sveta in konteksta, v katerem živimo. Danes smo seveda vajeni, da vsepovsod poudarjamo pomen odnosov. Pomembna je ljubezen v družini in drugod. Vsa psihologija je zgrajena na poudarjanju odnosa. Ampak, dokler so odnosi samo horizontalni, od človeka do človeka, ni dovolj. Ostajamo na določeni površini, neizpolnjeni. V človeški duši je namreč nekaj globljega. Je to, kar je Duh. Šele, ko smo popolnoma z Gospodom, se lahko v polnosti predamo tudi soljudem. Šele potem bomo odnose gojili na globljem nivoju, na duhovnem. V tem je ta čar.
Imamo sicer danes vrsto treningov in odlične tehnike za boljše odnose, pa kljub temu ti odnosi tako hitro razvodenijo. Ne govorim o naključnih srečevanjih z ljudmi, govorim o odnosih z družinskimi člani, s sodelavci, sorodniki in podobnimi odnosi, ki nas določajo. Ni dovolj torej graditi odnose samo na nekem tehničnem nivoju, brez Duha ni uspeha. Odnos se hrani z globino, od tam priteče Živa voda. Gre torej za mojo odločitev. Kakšna sredstva bom uporabil, da bom lahko dozidal svoje življenje?“
