Nataša Ličen in dr. Jože Ramovš
Le spravno vedenje rodi spravo
Slovenija
Po mesecu dni smo v oddaji „Za sožitje“ znova gostili antropologa in teologa, tudi psihoterapevta prof. dr. Jožeta Ramovša. Pred dnevi smo obeležili spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, močan odmev je bil s strani nekaterih v slovenskem prostoru sprožen zaradi spominske prireditve na ljudi, ki so svoje življenje izgubili zaradi nazorskih razlik in svojega ideološkega prepričanja. Ne samo ti dejstvi ampak tudi nasploh pojemajoče zaupanje med ljudmi in pretirano izražanje razlik v mišljenju med nami, so kar sami ponujali ideje za osnovno vsebino pogovora z dr. Ramovšem. Pogovarjali smo se o spravi.
Sprava - ko se spravimo s seboj
Sprava je zakrament. Je verjetno najgloblje duhovno dogajanje, ki ga je človek na tem svetu zmožen. Sprava je pospravljanje po sebi. Ko se stegujemo za spravo z bližnjim, najbolj neposredno sežemo v roko z Bogom. Vse od osamosvojitve naprej se v Sloveniji veliko pogovarjamo o spravi, toda spravo bo težko doseči, če bomo o njej samo razpravljali. Če zgolj opozarjamo na napake drugih in s prstom kažemo, kaj mora tisti, s katerim smo v sporu, storiti, se nam sprava oddaljuje. Sprava ni „spraviti se na sočloveka“. Sprava se začne, ko se najprej spravim s seboj, s tegobami, ki so me doletele, ko odpustim in šele nato se končno lahko spravim tudi z življenjem in soljudmi. Pospravljajmo pred svojim pragom, to je najboljše zagotovilo za spravno sobivanje.
Sprava je dar
Tisti, ki doživijo spravo, v zakonu, ali s svojimi odraslimi otroki, morda z ostarelimi starši, s svojo preteklostjo ali s čemerkoli, spoznajo, da je sprava dar. Z obeh strani. Če ti drug odpusti in se spravi s teboj, je to velik dar in je dar tudi, če to sprejmemo. Uporabimo tu prispodobo. Iluzija je, da človek lahko naenkrat obdela recimo celotno površino polja. Človek ni vsemogočen. Dela korak po koraku. Tudi na Triglav ne moremo zleteti naenkrat, vzpenjamo se počasi. Ljudje smo omejena bitja, nismo vsemogočni, nismo Bog, to ilozijo smo v naši kulturi najbolj gojili v 20. stoletju in jo žal še vedno tudi v 21. stoletju. Realnost pa je, da smo omejeni in tako je tudi s spravo.
Sprave ne smemo začeti tako, da nasprotnika spravim s poti ali se z vsemi sredstvi spravim naj
V Sloveniji imamo veliko izkušenj sporov. Imamo tudi veliko izkušenj sprave. Vendar pri narodni spravi žal ne delamo tako, kot vemo, da bi morali. Vemo, kaj je prav, vendar delamo prav tisto, kar ne bi smeli. Nemoč in zmota nas zavajata. Ne glejmo na sočloveka kot na krivca, ampak na človeka, ki je v zmoti. Kjer je grenčina v socialnem življenju največja, prav tam je tudi največja možnost, da se človek ne zapira vase in se ne smili sam sebi. Sprava je, da gremo poglobljeno do svojih meja, kjer najbolj boli. Krivda, prepir, razočaranje so vedno na robu, kjer smo nemočni. Tudi Kristus je sprejel dejstvo križanja in križ, s tem pa je razširil meje. Če tudi mi sprejmemo križ se spirala našega osebnega, družinskega, narodnega ali cerkvenega razvoja razširi. Razširi pa se nekam, kjer nismo mi. Na tej meji je nekaj večjega od nas. Zato so vsi ti veliki problemi, s katerimi se soočamo, odskočna deska. Lahko preoblikujemo z etično ustvarjalnostjo, ki je dobrota, ljubezen, resnica, je vse tisto, o čemer govori deset Božjih zapovedi, v nekaj lepšega. Višek etične ustvarjalnosti pa je odpuščanje. Nobena vera in noben nazor ali znanost ne dajejo tako dobrih izkušenj, kot nam jih o spravi daje Sveto Pismo. Rešitev je pogledati na stvari navzven. Tudi Rimljani so imeli pregovor: „Po ostrem kamenju se pride k zvezdam.“
Težko je v nekaj stavkih povzemati slikovito razlago in antropološko govorico prof. dr. Jožeta Ramovša. Povabljeni k poslušanju celotnega pogovora z njim v avgustovski oddaji „Za sožitje“ o spravi.
