Naš gost - etnokoreolog Mirko Ramovš
Slovenija
V svoji poklicni dobi se je prof. Mirko Ramovš največ ukvarjal z raziskovanjem ljudskega plesa. V njegovih mladih letih, rojen je pred drugo svetovno vojno, še ni bilo resnega pristopa k raziskovanju plesnega izročila. Veliko zanimivega in z drugega zornega kota o plesnem izročilu pri nas, je v sobotni oddaji „Naš gost“ povedal prof. Mirko Ramovš. Povabljeni k poslušanju oddaje v celoti.
Ljubezen do plesa
Prof. Mirko Ramovš: „Zanj sem se prvič močno navdušil v času študija, na Univerzi sem študiral slavistiko, in odločil sem se tudi za vpis v Akademsko folklorno skupino France Marolt. S tem se je moja pot v svet plesa začela. Moja mama ni plesala, je pa k plesu spodbujala očeta, ker je vedela, da on pa zelo rad pleše. Oče mi je o plesu marsikaj pripovedoval. Na podlagi te pripovedi sem pozneje za folklorno skupino Marolt naredil nekaj plesov, ki so se navezovali na takrat še vasi okrog Ljubljane, danes del mesta."
Prevzem vodenja skupine
"Ko sem prišel na Univerzo in k folklorni skupini, sem kazal veliko zanimanje za ples. V skupini sem plesal do leta 1965. Kazal sem očitno neko sposobnost za poučevanje, kar je opazila tudi moja predhodnica Marija Šuštarjeva in me povabila k vodenju oziroma k učenju plesanja mlajših, novincev, tistih, ki so na novo prihajali k skupini. Tega sem se res lotil in pozneje, z odhodom go. Marije v pokoj, je začela razmišljati o mojem prevzemu njenega mesta na Inštitutu. V tistem času sem že končal študij slavistike in na osnovni šoli v spodnji Šiški, začel učiti slovenščino. Rad sem imel pedagoško delo, zato sem nekaj časa resno pomišljal, kako bi nadaljeval svojo pot. Odločil sem se, sprejel ponujeno mesto in tako se je moja pot, kot rečejo profesionalnega raziskovanja ljudskih plesov, začela."
Sodelovanje pri folklorni skupini je bila odlična priložnost videti svet v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko potovati na tuje ni bilo tako preprosto
"Sodelovanje v folklorni skupini je bilo zanimivo, seveda najprej zaradi plesa, ker rad plešeš, toda v precejšnji meri tudi zaradi druženja. Veste, v tistem času ni bilo tako lahko potovati v tujino, z nastopi folklorne skupine pa smo imeli možnost videti svet. To niso bili časi, kot danes, ko lahko gremo kamor želimo. Takrat se ni dalo potovati, kamorkoli in kadarkoli. Mi, ki smo bili člani folklornih skupin, pa smo imeli možnost sodelovanja na festivalih v tujini in smo zato lahko šli. Res je, da je bilo takrat za to dejavnost na voljo razmeroma dovolj denarja, in nam ni bilo treba plačati ničesar. Saj danes tudi lahko veliko potujejo, vendar je razlika v tem, da denarja za to ni. Precejšen del stroškov tovrstnih gostovanj si morajo plačati plesalci sami. No, v mojem času je bilo to drugače. In tudi to je tisto, kar nas je družilo, povezovalo in seveda tudi vabilo k plesanju v folklorni skupini, da smo bili radi skupaj. Pozneje, ko sem se začel poglabljati v ljudske plese in poučevati mlajše, sem seveda na nastopanje v folklorni skupini začel gledati drugače."
Ves čas vodenja skupine sem se posvečal predvsem slovenskemu ljudskemu plesu
"Takrat smo na nastopih razumljivo veliko plasali ljudske plese drugih republik. Slovenskega pa zelo malo. Ko pa sem začel z delom na Inštitutu in prevzel potem tudi vodenje folklorne skupine, se mi je zdela moja dolžnost, da je vendarle bistven slovenski ljudski ples, ki ga predstavim na odru, da je ta prvenstven pri folklorni skupini. Se je zgodila tako ob osamosvojitvi velika zadrega številnim folklornim skupinam, da so imele takrat v svojem programu zelo malo slovenskega ljudskega plesa, veliko pa plesov drugih dežel. Tudi v garderobah veliko drugih plesnih oblačil in noš. Medtem, ko je imela folklorna skupina France Marolt pripravljenih okrog 12 odrskih postavitev slovenskih ljudskih plesov, tisto jesen smo pripravili koncert "Pod slovensko lipo, kjer smo z razliko od ostalih skupin, ki tega niso imeli, vse to lahko zaplesali. Ves čas, kar sem delal s skupino, sem se trudil, da se predvsem posvečamo slovenskemu ljudskemu plesu."
