Nadškof Stres zlatomašniku škofu Pirihu: Krščansko oznanilo, vera, ki jo oznanjamo, je nekaj tako edinstvenega in lepega

Slovenija | 08.07.2013, 11:45 Matjaž Merljak

To nedeljo je v Logu pri Vipavi zlato mašo daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih. Pri slovesnosti ob petdesetletnici mašništva so se mu pridružili (nad)škofi, duhovniki, redovniki in redovnicami ter verniki. Homilijo je pripravil ljubljanski nadškof Anton Stres. "Krščanska vera in Božje odrešenje, v čigar službi duhovniki smo, ni naša zadeva, ni naš podvig ali naša zamisel, ki bi stala ali padla z nami, temveč stoji za nami tisti, ki je večji od nas in ki je edini pravi pastir, duhovnik in učitelj, Jezus Kristus v edinosti s svojim Očetom in Svetim Duhom. To je tisto, kar razlikuje duhovništvo od vsake druge vodstvene službe v svetu," je dejal nadškof Stres.

Metod Pirih je bil posvečen na god apostolov Petra in Pavla leta 1963 v ljubljanski stolnici in je 22 let je opravljal sveto daritev kot duhovnik, zdaj pa jo že 28 let opravlja kot škof. V pogovoru za oddajo Utrip Cerkve na Slovenskem je povedal, zakaj si je želel postati duhovnik: „Pred seboj sem imel samo en cilj, da bi čim več dobrega naredil za ljudi.“

Po novi maši je bil najprej kaplan v Solkanu, a le eno leto, saj ga je: „Gospod zelo zelo presenečal v življenju.“

Od leta 1964 je bil deset let tajnik škofa Janeza Jenka, nato je študiral duhovno teologijo v Rimu, osem let je bil spiritual v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani, nato generalni vikar Škofije Koper in škof pomočnik, od leta 1987 pa škof ordinarij. Lani je po 25-ih letih škofijo izročil svojemu nasledniku Juriju Bizjaku. Zdaj je upokojeni koprski škof: „To delo je sedaj drugačno, ker ne nosim več odgovornosti, ne duhovne, ne materialne, za stanje in za razmere v naši škofiji.“

Po upokojitvi se je umaknil v Dijaški dom v Vipavi: „Je lepo bivati, kljub temu, da je živžav in da kdo od mojih sošolcev in sobratov ne more razumeti, da bivaš s takimi, ki ti skačejo po glavi ...“

Povedal je, kakšne lastnosti naj veljajo za sedanje duhovnike: „Naj bi bil vsak duhovnik dokaj dobro pripravljen, izobražen in podkovan v duhovnih stvareh, da bi mogel biti ljudem blizu, jim svetovati, jih usmerjati ...“

Ob jubileju mašništva mu je poseben pozdrav in blagoslov poslal papež Frančišek.

Sporočilo koprskega škofa Jurija Bizjaka

Škof Metod Pirih se je rodil leta 1936 v Lokovcu na Banjški planoti. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v malem semenišču v Pazinu, kjer je tudi maturiral. Leta 1956 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in se vpisal na Teološko fakulteto. Dne 29. junija 1963 je bil posvečen v duhovnika in imenovan za kaplana v Solkanu.

Podiplomski študij duhovne teologije je vpisal na Papeški teološki fakulteti Teresianum v Rimu, kjer je leta 1976 dosegel magistrski naslov. Po vrnitvi v domovino je postal spiritual v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, po prihodu škofa Janeza Jenka na Primorsko leta 1977 pa je postal njegov tajnik. Kot vzgojitelj bodočih duhovnikov je ostal v Ljubljani do leta 1984, ko ga je škof Jenko imenoval za generalnega vikarja koprske škofije. Med letoma 1984 in 1986 je bil voditelj Pastoralne službe v Kopru in župnijski upravitelj župnije Podgorje.

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) ga je 25. marca 1985 imenoval za škofa pomočnika koprskemu škofu Jenku s pravico nasledstva. Škofovsko posvečenje je prejel 27. maja 1985 v stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kopru, škofijo pa je prevzel 16. aprila 1987, po upokojitvi škofa Jenka. Za škofovsko geslo si je izbral besede: »Vate zaupam«.

Papež Benedikt XVI. (2005–2013) je 26. maja 2012 po kan. 401 § 1 Zakonika cerkvenega prava (ZCP) sprejel odpoved službi koprskega škofa msgr. Metoda Piriha ter imenoval pomožnega koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka za koprskega škofa.

Nagovor nadškofa Antona Stresa na zlati maši škofa Metoda Piriha

Dragi gospod zlatomašnik, dragi zlatomašnikovi sorodniki, sodelavci, sobratje škofje, duhovniki in diakoni, dragi bratje in sestre, dragi prijatelji.

Svetopisemska besedila na praznik svetih bratov Cirila in Metoda nam govorijo o pastirski službi Jezusovih sodelavcev, kar je nadvse primerno za današnjo slovesnost zlate maše našega škofa Metoda. Evangelij nam govori o dvainsedemdeseterih Jezusovih učencih, o njihovih prvih apostolskih poskusih in veselju, ki je po prvih uspehih napolnjevalo njihovo srce. Ko jih Jezus pošlje, zelo jasno poudari, na kaj naj se pri svojem apostolskem delu opirajo, v kaj naj zaupajo. V nič drugega kakor samo vanj in v moč sporočila, ki jim ga daje, da ga ponesejo naprej. To je sporočilo o Ljubezni, ki jo ima Bog do nas, ko nam daje svojega lastnega sina za odrešenika, za našo pot, resnico in življenje, za življenje v resnici in svobodi. Jezusovi apostoli naj se zanašajo samo na Njega, ki ga oznanjajo in ki stoji za njimi. Krščansko oznanilo, vera, ki jo oznanjamo, je nekaj tako edinstvenega in lepega, da mora človekovemu srcu in razumu zadoščati že njena vsebina, da se je oklene.

Podobno poudarja tudi apostol Pavel. Odlomek, ki smo mu prisluhnili, je še posebej primeren za današnjo slovesnost, ki je hkrati zlata maša in spomin na slovanska apostola Cirila in Metoda. Pavel kaže nase, na čistost svojega namena, na predanost in nesebičnost, s katero je opravljal svoje poslanstvo, na poštenost svojih namenov, ko ni iskal nobene svoje koristi, ampak samo blagor tistih, h katerim je bil poslan. Ni iskal časti, ni ga vodil noben osebni interes, ampak samo resnica, ki jo je moral oznanjati, in blagor svojih vernikov, katerim je postal služabnik. V tem je apostol Pavel posnemal svojega učitelja Jezusa in želel, da bi mu v tem postali podobni tudi njegovi učenci. »Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 11,1), je Pavel zapisal na drugem mestu. Takšna sta bila tudi sveta brata Ciril in Metod in zato so naši slovanski predniki zaupali njunemu oznanilu in ju z veseljem sprejeli. To je bil tudi vzor duhovniškega in škofovskega prizadevanja in služenja našega zlatomašnika.

Danes smo zbrani, da se zlatomašniku pridružimo v zahvali za pol stoletja sodelovanja z Gospodom. Prvo berilo nas opozarja, da je Božji dar, če ima njegovo ljudstvo prave pastirje in voditelje. Evangelij nam opisuje veselje Jezusovih učencev in njihov ponos, da so smeli pripravljati Jezusu pot. Četudi jih je Jezus poslal kakor jagnjeta med volkove, neopremljene in neoborožene, z enim samim pripomočkom, namreč samo z Božjo besedo in oznanilom o Božjem kraljestvu med nami, so se vrnili navdušeni nad Božjo močjo, ki jih je spremljala. To veselje danes napolnjuje našega zlatomašnika in mi vso smo povabljeni, da to veselje in hvaležnost delimo z njim in se Bogu zahvalimo za dar dobrega pastirja, ki nam ga je dal v njem.

Pol stoletja duhovniškega služenja Božjemu kraljestvu je v tistem, kar se od zunaj vidi, sorazmerno lahko opisati. Lahko naštevamo službe, ki jih je zlatomašnik opravljal: kako je bil kaplan v Solkanu, tajnik škofa Janeza Jenka, študent duhovne teologije v Rimu in nato dolga leta duhovni voditelj bogoslovcev v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani ter končno od leta 1985 oziroma 1987 škof. Za temi zunanjimi postajami duhovniškega službovanja pa je 50 let truda in skrbi, uspehov in neuspehov, veselih dogodkov in razočaranj, navdušenja in strahov. Takšno je pač življenje vsakega, ki se poda na pot Jezusovega sodelavca pri našem odrešenju. Vsa ta leta tudi po osamosvojitvi v naši domovini zunanje okoliščine niso naklonjene krščanski veri in Cerkvi, zato je tudi pastirsko življenje in delovanje v Cerkvi naporno in zahtevno. Sicer je nasprotnik Božjega kraljestva, Satan, po Jezusovih besedah iz današnjega evangelija »kakor blisk padel z neba«, kar pomeni, da je ob svojo premoč. Odkar je namreč sam Božji Sin stopil v človeško zgodovino, z nami živel, trpel in umrl, nato pa tudi slavno vstal, »peklenska vrata« Božjega kraljestva ne morejo premagati. V tej veri v Jezusovo smrt in vstajenje ter njegov drugi prihod je naše zaupanje in naša moč. Vendar končna zmaga še ni izbojevana, boj med dobrim in zlim, med Božjim kraljestvom in zlom še traja in smrtno ranjena zver zla in hudobije je še dejavna. Svoje zaveznike ima v naši grešnosti, nemalokrat pa tudi v zunanjih silah sveta, sredi katerega živimo. Od tod utemeljenost Jezusove prispodobe »jagnjet med volkovi«, kar je podoba stalne izpostavljenosti in nevarnosti. Od tod tudi napornost pastirske službe. Vendar bodo jagnjeta močnejša od volkov, kajti njihova prava moč sploh ni njihova, ampak Jezusova, ki pa se izkazuje in izpopolnjuje v človeški slabosti in šibkosti.

Duhovniška služba je služba posebne odgovornosti v Cerkvi za Božje ljudstvo. Po tej plati bi lahko primerjali duhovništvo z vsako drugo vodstveno službo v svetu. Toda to nikakor ni vsa resnica o duhovniku. Krščanska vera in Božje odrešenje, v čigar službi duhovniki smo, ni naša zadeva, ni naš podvig ali naša zamisel, ki bi stala ali padla z nami, temveč stoji za nami tisti, ki je večji od nas in ki je edini pravi pastir, duhovnik in učitelj, Jezus Kristus v edinosti s svojim Očetom in Svetim Duhom. To je tisto, kar razlikuje duhovništvo od vsake druge vodstvene službe v svetu.

Toda to nikakor ne zmanjšuje pomena duhovniške ali škofovske službe, ampak jo še bolj poudarja. Jezus si izbira sodelavce, da po njegovem naročilu in pod vodstvom Svetega Duha nadaljujejo njegovo delo, ki je in ostaja njegovo. Pri tem pa pravo veselje teh sodelavcev niso morebitni zunanji uspehi, ker ti tako ali tako niso njihovi, ampak Jezusovi. Jezus pravi, da se smemo veseliti samo ene reči: da so naša imena »zapisana v nebesih« (prim. Lk 10,20). Naše veselje je v tem, da smo Jezusovi sodelavci in prijatelji in da smo to prijateljstvo ohranili za večnost. To je temeljni in najgloblji smisel našega življenja in plačilo za naše delovanje: biti sam deležen tiste Božje ljubezni in Božjega prijateljstva, ki ga oznanjamo in posredujemo drugim. Iz tega prijateljstva z Jezusom je zrasel tudi duhovniški in škofovski poklic našega zlatomašnika, v to prijateljstvo se izteka in to je njegovo največje veselje in plačilo, ki mu ga tudi mi vsi skupaj želimo in zanj prosimo v globoki hvaležnosti za vse njegovo velikodušno in celostno darovanje in služenje Božjemu kraljestvu v koprski škofiji in v celotni Cerkvi na Slovenskem. Amen.

msgr. dr. Anton Stres

ljubljanski nadškof metropolit