Sklep škofijskega postopka za beatifikacijo kardinala Van Thuana
Cerkev po svetu | 04.07.2013, 08:14 Marta Jerebič
V Rimu se bo jutri na škofijski ravni končal postopek za beatifikacijo vietnamskega kardinala Van Thuâna. Preiskava o njegovem življenju, junaških krepostih in njegovem slovesu svetosti je potekala le malo več kot dve leti in pol. Gre za vietnamskega kardinala, ki je umrl 16. septembra leta 2002. Med komunističnim režimom je kar trinajst let življenja zaradi svoje vere preživel v zaporu, od tega pa kar devet let v samici. Zaprli so ga samo nekaj mesecev po njegovem škofovskem imenovanju leta 1975.
Ta petek bo v Rimu, kjer je bil postopek za beatifikacijo sprožen, in sicer v baziliki sv. Antona Padovanskega, evharistično bogoslužje, ki bo zaznamovalo ta pomenljiv korak. Sledila bo slovesna sklepna seja, ki jo bo vodil vikar rimske škofije, kardinal Agostino Vallini. Ob tej priložnosti pa je bil včeraj na tiskovni konferenci predstavljen tudi italijanski prevod šestih pastoralnih pisem kardinala Van Thuâna, napisanih med leti 1968 in 1973. Pisma je izdala Vatikanska založba, uredil pa jih je Papeški svet za pravičnost in mir. Ob tem je postulator postopka za beatifikacijo Waldery Hilgeman povedal, da kardinal Van Thuân v času svojega dolgega jetništva ni nikoli zanikal svoje vere in nikoli sprejel kompromisov. Zelo znan je bil njegov naprsni križ, ki je postal simbol njegovega jetništva, pa tudi njegove duhovnosti. Izdelal ga je sam, medtem ko je bil zaprt, in sicer iz koščkov lesa, ki so mu jih priskrbeli pazniki. Iz električne žice pa je uspel narediti še verižico. Isti križ je nosil tudi potem, ko je bil že imenovan za kardinala.
Njegovo pričevanje je zgovorno za vse kristjane, za Vietnam pa je pomembna tudi njegova zgodovinska vloga. Po postulatorjevih besedah je namreč postal »mučenec upanja«. Sam med svojim jetništvom ni nikoli izgubil upanja za Cerkev. To pa je postalo simbol za narod, ki še danes tam ne more v polnosti živeti verske svobode. Kardinal Van Thuân tudi kasneje, ko je bil izpuščen na svobodo, ni nikoli gojil zamer ali sovraštva. Nikoli ni izrekel nobene negativne besede o tem, kar se mu je zgodilo. Njegovo pričevanje je pričevanje ljubezni. Ljubil je svoje sovražnike.
Leta 2000 mu je bl. Janez Pavel II. zaupal nalogo, da vodi duhovne vaje za člane rimske kurije. Kardinal se je na papeževo prošnjo odzval z velikim začudenjem. Odgovoril mu je, da nima kaj povedati, saj s teološkega stališča ni na tekočem, ker je bil tako dolgo v zaporu. A papež mu je odvrnil, naj jim pove svojo izkušnjo. Postulator je dejal, da kadar papež nekega škofa povabi, naj pove svojo izkušnjo, s tem želi, da njegova izkušnja na nek način postane cerkveni nauk. Van Thuân je tako vodil tiste duhovne vaje. Njegove meditacije, ki so povzemale njegovo duhovnost, porajajočo iz trpljenja in zapuščenosti v zaporu, pa so bile kasneje izdane v knjigi, ki je postala uspešnica.
Kardinala Van Thuâna pa se osebno spominja tudi msgr. Mario Toso, tajnik Papeškega sveta za pravičnost in mir. Spominja se, kako ga je med pripravami Kompendija družbenega nauka cerkve, večkrat povabil na kosilo, vedoč da mu bo s tem prihranil velik del poti čez mesto do njegovega doma. Ne le, da je pri delu kazal veliko potrpežljivosti, bistrosti in modrosti, ampak se je odlikoval torej tudi z globokim čutom za bratstvo in pozornost med duhovniki. Vse to je bilo zanj naravno. Ker je vse svoje bivanje osredotočil na ljubezen Jezusa Kristusa in ker je to ljubezen želel pokazati vsem, ki jih je srečal, je bilo zanj povsem spontano, da je skrbel za druge in jim pomagal v njihovih najpreprostejših potrebah.
Vir: Radio Vatikan
