VIDEO: Kako otrokom povedati, da je sv. Miklavž umrl? Matejin potopis - tretji del

Slovenija 19. 06. 2013, 07:33

Večkrat se človek znajde v zagati, sploh ko ima majhne otroke, ki verjamemo, da mamica in oči vesta prav vse. Zato je na grobu sv. Miklavža nadvse na mestu vprašanje, seveda z osuplostjo v otroških očeh: „Ja, mami, a sv. Miklavž je umrl? Kako pa potem lahko pride vsako leto?“

Petletni Jan se s tem ni obremenjeval, on je zdaj najsrečnejši fantek v naročju svoje nove prijateljice Neže in juhej, pri večerji ne je več samo jabolk. Ampak naša, še nekaj dni prvošolka, Manca pa ni skoparila z vprašanji, ki so bila čisto na mestu, glede na to, kaj otrokom razlagamo v zimskih mesecih. Joj, naj zaradi obiska groba sv. Miklavža ne ugasne otroško pričakovanje, sem med drugim prosila sv. Miklavža na njegovem grobu.

V baziliki sv. Nikolaja v Bariju smo imeli sveto mašo, tokrat v barvah, saj je bil dan počitniških majic, ki so letos oranžne. Manca in Jan sta imela namesto počitniško majčko kar srajčko, a ta dan bi v vsaki drugačni majčki še bolj izstopala, kot sta sicer. Mogoče pa Manca začne nositi oblekice?

S spodbudo, ki nam je bila na srce položena med sveto mašo: „Če ne moreš komu storiti dobrega, potem mu vsaj slabega ne stori,“ bomo lahko, tudi ko pridemo domov, spreminjali svet. Samo mesto Bari me je ob vstopu pretreslo z berači, ki na vsakem koraku prosijo miloščino. Mesto je privlačno zaradi svojih ozkih ulic, ki spominjajo na vsa obalna mesteca, le malce bolj kot drugje je treba biti previden, da ne stopiš na kakšen pasji drekec; zanimivih balkončkov, ki žal ponekod zaradi umetnega cvetja in zelenja dobivajo plastično podobo, vesp, ki jih je polno mesto. A ko vidiš starejše, ki sedijo na stolih v ozkih ulicah pred svojim stanovanje spoznaš, da se čas zaradi določenih navad, tudi v velikem mestu, na nek način vedo ustavi.

Odlične pice imajo, če greš v pravo picerijo, seveda. Mi smo sledili wirelessu, možnosti priključitve na internet: tam, kjer so ga imeli, tam smo se ustavili in odlično jedli. Pica margerita je bila prava odločitev.

Naše vožnje z avtobusom so vedno bolj živahne. Tokrat je k temu pripomogel tudi Miha, saj je prinesel harmoniko in na poti domov smo neutrudno peli. Vedno bolj se poznamo in vedno lažje nam je, vsaj meni. Na radijske počitnice sem šla šele drugič, s triletno pavzo vmes, a nekaj ljudi je istih, kar je lepo. Vsi, ki jih na novo spoznavam, pa me navdušujejo in postajamo vedno bolj povezani. V bazenu, kamor smo poskakali takoj po vrnitvi, sem razmišljala, kako so začetki v življenju vedno težki, a prinesejo tudi toliki svojevrstnega pričakovanja, da človek potem zmore in je vedno bolj lepo. Pa naj gre za začetek radijskih počitnic, nove službe, nove poti. Nova pot se pred nami odpira tudi danes – odpravljamo se v Alberobello in Matero, znamenitosti, ki ju ne smeš zamuditi, ko si enkrat tako daleč na jugu. Me prav zanima, kako me bodo prevzele znamenite hiške trulov. Me bodo pustile ravnodušne ali me bodo, tako kot me je pred mnogimi leti, čeprav neštetokrat viden na vseh mogočih fotografijah, prevzel kot Eifflov stolp. O tem vam poročam jutri, saj nadaljevanje sledi. Zdaj moram na telovadbo, otročka pa še sladko spita, saj je dogodivščin za te male dušice res veliko.