Lectio divina - DUHOVNOST

| 28.05.2013, 21:34 Blaž Lesnik

Duhovnost je velika beseda, ki v današnjem času marsikaj pomeni. Največkrat pomeni, da človek, ki sledi določeni duhovnosti, skuša svoje življenje urediti tako, da ga živi v skladu z določenimi prepričanji in trendi, religioznimi ali posvetnimi, za katerege se mu zdi, da ugodno vplivajo na njegovo življenje.

Odlomek iz Pisma Galačanom 5, 17-18
Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.

Ker je pogledov na to, kaj pomeni ugodno in smiselno življenje na razpolago za cele kataloge, revije, bloge, knjigarne, in raznovrstne delavnice, je duhovnost vedno bolj stvar izbire posameznika. Posebnost duhovnosti sodobnega časa je, da se jo da kupiti, privaditi se nanjo in jo usvojiti kot neke vrste tehniko. Ko človek obvlada določeno tehniko, postane samozadosten vir in generator lastne sreče in smisla. Na ta način je, ne da bi se tega zavedal, prišel na mesto, od koder je krenil, od sebe - k sebi.

Vse to ima svojo veljavo. Pot od sebe k sebi je lahko pot nabiranja izkušenj in odkrivanja načina soočanja z življenjskimi vprašanji, in tako pot k osebnostni rasti. To počnemo vsi, nekateri bolj, drugi manj zavedno in uspešno in na ta način se lahko veliko učimo drug od drugega. Vse to lahko vzamemo kot pomemben del človekovega iskanja in načina soočanja z vse bolj spremenljivo se stvarnostjo. Glede tako imenovane novodobne duhovnosti lahko skušamo našteti še kakšno dobro lastnost in učinek, toda vse to ni duhovnost v krščanskem smislu besede.

V krščanstvu duhovnost pomeni v prvi vrsti to, o čemer govori Pavel v današnjih izbranih vrsticah iz pisma Galačanom. Govori o življenju v Duhu, ki ga naš prevod zapiše z veliko začetnico. Z veliko začetnico je napisan, ker se nanaša na konkretnega Duha, namreč Svetega Duha. Kdo je ta Sveti Duh? To je Duh, o katerem beremo v evangelijih in o katerem govori Jezus - kot o ljubezni med njim in med Očetom, se pravi med človekom in Bogom. Z isto ljubeznijo kot Oče ljubi Sina Jezusa, ljubi vsakega človeka. Jezus s svojim življenjem pokaže, kako ga Oče ljubi, tako da to isto ljubezen izkaže tistim, ki pridejo do njega. Tisti, ki mu sledijo in se od njega učijo in vpijajo Duha, ki je lasten ljubezni med Očetom in Sinom. Iz zrenja in doživljanja te ljubezni se učenci spreminjajo tako, da niso več obrnjeni samo vase, temveč se v duhu obrnejo ali spreobrnejo k Bogu, ki je vir ljubezni, in preko Boga k bližnjemu. Po Jezusovem nauku je nemogoče, da bi bil človek sam v sebi vir in cilj ljubezni. Pavel imenuje takšno ljubezen „poželenje mesa“, mi pa bi jo po domače lahko imenovali samoljubje, egocentrizem, sebičnost in kar je še podobnih izrazov.

Ob tem je dobro pripomniti, da življenje v Duhu ali v Kristusovi ljubezni nikoli ne pomeni sovraštva do sebe, zato da bi lahko ljubil druge ali celo Boga. Žal je med nami veliko ljudi, ki še vedno tako zgrešeno razumejo krščanstvo. Vedno moramo imeti oči uprte v Jezusa, ki v pravem smislu ljubi Očeta in je tako svoboden v ljubezni do sebe in do soljudi, do vsega stvarstva. Ravno tak postaja in je njegov učenec.

Pavel o tem pripoveduje svojim učencem v Galatih, obstaja namreč tanka ločnica med duhovnostjo in samoljubjem. Pavel opozarja na to, na kar je opozarjal že Jezus, predvsem v povezavi s Postavo, da je lahko nasilna religioznost pretveza za mesenost, oblastnost, in s tem postane samoljubje. Oba poudarjata, da je življenje v Duhu življenje v svobodi, ki je potrebna za to, da lahko ljubimo. Življenje po Duhu pomeni stalno iskanje božje volje, življenje po mesu pa stalno iskanje sebe in s tem ujetost v lastno voljo. Iskanje božje volje pomeni, da se damo voditi presenečenju življenja v Duhu Kristusa, iskanje lastne volje pa je nenehno in včasih zelo zapleteno iskanje sebe na račun drugih. Na vse to ne gre gledati tako, da kažemo s prstom na tiste, za katere se zdi, da iščejo predvsem sebe, vsi to počnemo. Pomembno pa je, da o tem govorimo zato, da bi se nam odprle oči in bi pogledali na lastno življenje iz Kristusove perspektive in se v zaupanju v njegovo sočutje ponovno začeli učiti od Njega.

Ali si se že kdaj vprašal, kakšna je tvoja duhovnost? Kaj je njen poslednji smisel?

Kaj tisto, kar tvojemu življenju daje občutek celovitosti in smisla?

Kako razumeš življenje v Svetem Duhu ali Kristusovem Duhu? Ali se prepoznaš v njem in ali znotraj tega odnosa vidiš še koga? V kolikor že poznaš Kristusovega Duha, kako si se v njem že preobrazil? To lahko vidiš, ko pogledaš na svoje življenje nazaj in vidiš, kako si naredil korake iz obrnjenosti vase, k sočutju do drugih.

MOLITEV

Jezus, ko si prišel do mene, si me našel ujetega v sebe, ko pa si se me dotaknil, si me poklical, naj pridem k tebi skozi vrata, ki mi dajejo svobodo, da hodim noter in ven v neskončnem iskanju in najdevanju ljubezni, s katero me ljubiš. Naj ti postanem podoben: odprt, kakor ti, ki se daješ voditi Duhu, v ljubezni, ki je med tabo in najinim očetom.