Lectio divina - SVOBODA

| 21.05.2013, 10:53 Blaž Lesnik

Ko se je pojavil prvi žarek - Kristus, ki se imenuje Ljubezen, se je prebudilo v meni upanje, zazrto v svobodo. Prej neznani okovi iluzije so postali prozorni v moči tvojega vstajajočega Sonca. Vezi strahu, napuha in laži so se vame v paniki za nekaj časa še bolj zažrle in me s prefinjeno zadušujočim glasom klicale k popolnosti. Ko se je pojavil tvoj drugi žarek, Kristus, ki se imenuje Sočutje, je breme popolnosti postalo nepomembno, kajti učiš me hoditi v svobodi, ko me ljubiš s sočutjem, nežno...

Iz pisma Galačanom 5,1; 5-6; 13. Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti. Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti, saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni. Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretvez za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Tokratna Lectio Divina temelji na izbranih vrsticah petega poglavja iz pisma Galačanom. Kljub temu, da so nekatere vrstice izpuščene, še vedno vidimo, da govorijo o tem, ali je za pripadnost krščanstvu potrebna obreza za moške ali ne. Glede tega je v cerkvi v Galatih nastal spor, ki ga je v skupnost vnesel nekdo, ki je širil takšno prepričanje. Pavel, ustanovitelj te skupnosti, ji piše, naj se nikar ne ukvarjajo s stvarmi, niti naj si ne nalagajo bremen, ki nimajo nobene zveze z oznanilom, ki so ga slišali od njega. Pavlovo oznanilo pa je preprosto in pomembno ga je poznati, ne samo Galačanom, temveč tudi kristjanom vseh cerkva vseh časov, to pa je: „Kristus nas je osvobodil za svobodo.“ Da, prav smo slišali, za svobodo. Človek ne postane svoboden za to, da bi se dal potem vpreči v nov jarm, temveč da svoboden ostane. Samo v svobodi lahko človek izvrši svoje najvišje poslanstvo in zadovolji svojo najglobljo potrebo, da ljubi. V tem je vsa preprostost in vsa globina Jezusovega evangelija.

Za to, da bi človek pokazal pripadnost Kristusu niso potrebne niti bistvene nobene zunanje ceremonije. Pavel bi rekel, da zunanje izkazovanje pripadnosti ni zagotovilo resnične notranje pripadnosti Kristusu. Tako tudi obreza (niti ne-obreza) ni nekaj, kar bi človeka notranje povezalo s Kristusom. To kar človeka res poveže s Kristusom, je vera zaupanje vanj.

Obreza moških je bila in je še, znamenje pripadnosti izvoljenemu ljudstvu Izraelu, iz katerega je izšel tudi Kristus. Pomenila je, da je človek pripadnik izvoljenega ljudstva in da je, kolikor je le mogoče, dolžan v celoti izvrševati postavo, ki jo je dal Mojzes. Če je to res za Jude, Pavel trdi, da ne-judom ni potrebno izpolnjevati zapletene Mojzesove postave, da bi pripadali Bogu. Že samo zaupanje ali vera v Jezusa je dovolj za to. Kot pravi drugje: V Kristusu ni ne Juda ne Grka, ne moškega ne ženske ne, ne svobodnjaka ne sužnja. Človek, ki ga je Jezus osvobodil, je odrešen za svobodo in ne za to, da bi mu bila naložena nova oblika sužnosti, niti da bi vztrajal v stari. Ob tem se lahko spomnimo Jezusovih besed, ko graja farizeje:„Gorje tudi vam, učitelji postave, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se bremen niti z enim prstom ne dotaknete!“

Debata v cerkvi v Galatih, pa naj bo še tako neprijetna, je zelo dragocena, saj govori Cerkvi vseh časov in človeštvu vseh časov, kaj je bistveno in kaj ni glede odrešenja, ki pride po Kristusu, namreč svoboda.

Čeprav Pavel pravi, da za odrešenje ni potrebno, da sprejmeš judovske zunanje tradicije, bistva judovske postave vendarle ne more zaobiti. Postava je dar Božjemu izvoljenemu ljudstvu Izraelu, ki naj se z njeno pomočjo zavzema za enakost, pravičnost in solidarnost vseh ljudi pred Bogom. Samo to prinaša mir in blagoslov (šalom) Izraelu in preko njega vsemu človeštvu. Svoboda vendarle ne pomeni, da je vse, kar se mi zahoče, dobro, ker sem svoboden. Tako kristjan kot Jud sta poklicana, da izpolnita postavo tako, kot jo je Jezus s tem, da ljubita svojega bližnjega tako kakor samega sebe.

Nihče nima ljubezni sam iz sebe. Za to, da jo lahko izpolni, potrebuje ljubezen, ki izhaja iz Boga in izraz te ljubezni je Kristus, kralj in služabnik človeštva.

Svoboda od suženjstva se izraža v posamezniku in družbi, tudi Cerkvi, kot svoboda od oblastiželjnosti, egoizma, družbenega ali religioznega povzdigovanja nad druge, izključujočnosti, neurejene navezanosti na časti, materialne dobrine in veliko podobnih stvari, ki so v nas in nam prinašajo trpljenje, ker od nas zahtevajo vse, a nas nikoli ne morejo izpolniti. Navadno se niti ne zavedamo, da vso našo energijo usmerjamo v iskanje utehe v stvareh, ki so za nas postali demonski bogovi, ki od nas zahtevajo žrtvovanje lastne človečnosti. Kristus nas osvobaja od tega, zato da reši našo človečnost. Ko nas je odrešil od iluzij, nas je odrešil za življenje v svobodi, ki jo odkrijemo takrat, ko v sebi odkrijemo svobodo ljubezni, ki je po Kristusu položena v nas, tako do sebe kot do drugih.

RAZMISLI

Na kakšen način vidiš svojo odrešenost v Kristusu? Ali v njej najdeš svobodo?

Če se v svojem krščanstvu še ne počutiš svobodnega, poglej, katere so stvari, ki tvojo svobodo dušijo.

Pri tem ti pomaga srce postave, ki pravi: Ljubi svojega bližjega kakor samega sebe.

Poglej tudi stvari, ki te skrbijo in zasužnjujejo, morda so na videz celo svete, a v jedru nimajo ničesar opraviti s svobodo, ki jo prinaša Kristus.

Zavedaj se, da ti je svoboda že dana, a da proces osvobajanja traja vse življenje, zato bodi do sebe odkrit in hkrati ljubeč. Prav tak bodi do svojega bližnjega - tako boš izpolnil srce postave. Prosi Svetega Duha, naj te pelje v vedno globljo svobodo in vedno globljo človečnost in na ta način podobnost Kristusu.