Polda Zupan
Naša gostja: dobrodušna in čila 102- letnica Polda Zupan
Slovenija Tanja Dominko
Ne zgodi se prav pogosto, da bi imel človek priložnost govoriti z nekom, ki je preživel dve svetovni vojni, prvič obiskal bolnišnico šele pri 99-ih letih in kljub starosti znova shodil, ki še vedno redno kuha in celo vsak dan obišče sveto mašo v domači cerkvi. Vse to drži za gostjo Poldo Zupan, ki smo jo gostili v prvi majski oddaji Naš gost.
Polda Zupan se je rodila na Grčarjevi domačiji v bližini Zagorja ob Savi daljnega leta 1910. Bila je ena od petih otrok in spomini na otroštvo so lepi, čeprav so morali dosti delati. „Precej smo morali delati, imeli smo manjšo kmetijo in smo morali pasti krave, včasih so nam „zbežgale“ in smo morali leteti za njimi! V šolo smo morali hoditi peš, avta še poznali nismo. Spomnim se, kako smo otroci prvič začudeno gledali kolesnice, avta sploh nismo videli in nismo vedeli, kakšen je.“
Ko je mama Polda, kot ji pravijo domači, pri 99-ih letih padla po stopnicah in si zlomila stegnenico, ni obupala. Po operaciji je bila nekaj časa nepokretna, bila je operirana, dobila mavec, sledilo pa je okrevanje ob hojici in nato berglah. Najtežje je mama Polda prenašala dejstvo, da ne more poprijeti za delo, a bivanje v bolnišnici je bila priložnost, da se nauči nečesa novega, uporabljati mobilni telefon. Poleg tega je ob sodelovanju vnukinje Nade začela nastajati knjiga njenih spominov.
V knjigi lahko preberemo, kako je mala Poldi obiskovala šolo že v času Avstro- Ogrske monarhije. Še danes zna na pamet pesem, ki so jo recitirali cesarju v čast. „Cesar nam je vedno ljub, na Dunaj´ živi, kako bi rad ja k njemu šel, a kaj v meni moči ni. A kaj bi tam pri cesarju dal, roko bi mu podal in rožice.“ Ko smo dobili kraljevino, je imela šola sprva šest razredov, nato pa so v njenem zadnjem letu šolanja dodali še dve leti. In tako je Poldi, ki je šolo rada obiskovala, opravila osemletko.
Pri 15-ih letih je morala Polda že v službo, doma je denarja vedno primanjkovalo, postala je pomožna delavka v steklarni v Zagorju. To je pomenilo, da je morala peš na delo že ob štirih zjutraj, tam pa je nosila težke posode z vodo. „Težko je bilo. Včasih so me roke tako bolele, da sem morala par dni doma ostati.“ Ker bi se Poldi takrat rada naučila kuhati, jo je pot vodila v Ljubljano, kjer je v neki gostilni pod Ljubljanskim gradom pomivala posodo. A domotožje je huda reč, zato je po nekaj mesecih že pakirala kovček za vrnitev domov. V gostilni, kjer je dobila zaposlitev, pa jo je čakalo še težje delo, morala je pomagati v kuhinji, na polju in tudi v gospodinjstvu, kjer so jo z veseljem uporabili za denimo pranje plenic.
Mamo Poldo je v življenju čakalo še mnogo drugih preizkušenj, izguba moža med vojno, pozneje tudi izguba enega od treh sinov, gradnja hiše v povojnem času, naporno delo na številnih poljih, da je zaslužila hrano za preživetje in še marsikaj. A vedrina je kljub temu ostala na njenem licu. Dokler so ji oči dobro služile, je opravljala različna ročna dela, zelo rada je vezla, včasih tudi šivala. Moč ji daje tudi družina, s katero je močno povezana. Z otroki, vnuki in pravnuki se vsako leto za njen rojstni dan odpravijo na izlet z avtobusom in tako je mama Polda v zadnjih 17-ih letih obiskala številne lepe kraje v domovini in tujini, posebej pri srcu pa so ji Marijina romarska središča. Najmočneje pa je v svojem srcu zapisana tistemu v Novi Štifti pri Gornjem Gradu, kamor je peš poromala več kot tridesetkrat, prvič že pri desetih letih.
Mama Polda še danes vsakemu položi na srce, da je v življenju pomembno trdo delo in veselje. Tudi v knjigi je zapisala: „Vsem želim, da bi se znali veseliti vsakega dne in biti hvaležni za to, da ga imate. Pa da bi nabrali toliko dni, da bi bili tudi sami kdaj v vlogi stoletnega pripovedovalca.“ In ko je gospa Polda zapuščala Radio Ognjišče, je bilo na njenem urniku še nekaj opravkov, mudilo pa se ji je tudi v domačo cerkev.
Bog vas živi, gospa Polda in hvala za vaš zgled vere, pridnih rok in bistrega uma!
