Nadškof Marjan Turnšek
Nadškofa Stres in Turnšek o veri v večno življenje
Slovenija | 31.03.2013, 09:55
Ljubljanski in mariborski nadškof Metropolit Anton Stres in Marjan Turnšek, sta pri današnjih velikonočnih mašah spregovorila o skrivnosti Kristusovega vstajenja in o veri v večno življenje. Tako je nadškof Stres dejal, da so nam Jezusovi učenci z vero v večno življenje „utrli pot vere in zaupanja, ki ju v našem času še posebno potrebujemo“. Nadškof Turnšek pa je dejal, da smo poslani, „da bližnjim pričujemo, kaj vidimo in doživljamo, ko kot verniki v vstajenje gledamo in doživljamo razmere v svetu, ko gledamo krivice in sreče“.
Nadškof Stres je v nagovoru, v do zadnjega kotička polni stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani, spomnil na evangeljski odlomek, kako se je prva peščica Jezusovih učencev soočala s sporočilom, da Jezusa ni več v grobu in da je potemtakem vstal od mrtvih. „Vstajenje od mrtvih je bila tudi zanje tako neverjetna novica, da so poprej iskali vsako drugo razlago. Res je sicer, da je Jezus svoje vstajenje večkrat napovedal, vendar so bile njegove napovedi dokaj nedoločne in jih tudi niso resno jemali, kakor niso resno vzeli niti nič kaj neverjetno in nemogočo napoved, da bo trpel in umrl. To čisto preprosto ni bilo v njihovih načrtih in predvidevanjih, zato je šlo tudi čisto mimo njih,“ je dejal nadškof Stres. V nadaljevanju je spregovoril o dvomih, ki so jih imeli učenci ob Jezusovem vstajenju. Prelom je po njegovih besedah naredil apostol Janez, ki je bil Jezusu najbližje. Rečeno je, da je videl in veroval. „Seveda je bil to šele prvi žarek vere. Da je ta najprej posijal ravno v Janezovo dušo, ni naključje. Očitno sta se z Jezusom najbolje razumela, očitno so se njune življenjske vrednote najbolje ujemale. Zato se je lahko – rečeno po človeško – ravno Janezu najprej posvetilo, da smrt na križu, pri kateri je bil od apostolov edini navzoč, takšna, kakršna je bila, prežeta z odpuščanjem do rabljev in polna vdanosti v Očetovo voljo, ni mogla biti človeški polom in nesmiseln konec, ampak najvišje življenjsko darovanje Božjega Sina, ki sedaj z vstajenjem dobiva najvišjo Božjo potrditev in proslavitev,“ je povedal. Ta vera se je po besedah nadškofa Stres prenesla na druge učence, a je pot bila nekoliko daljša. „Razpoloženje na prvo velikonočno jutro, kakor ga opisujejo evangelisti, je bilo precej podobno našemu. Ne toliko zaradi slabega vremena, ki nam onemogoča lepo vstajenjsko procesijo, temveč zaradi različnih razočaranj in strahov, ki se zadnje čase plazijo tudi po naši domovini. – Naj zato tudi v ta naš sivi, borni in bedni trenutek odjekne zmagoslavno velikonočno sporočilo: »Kristus je vstal!« Vstanimo tudi mi in pod njegovim vodstvom pogumno pojdimo prihodnosti naproti s pričevanjem vere in zaupanja,“ je povedal nadškof Stres.
Tudi mariborski nadškof Marjan Turnšek je pri velikonočni maši v stolnici sv. Janeza Krstnika v Mariboru spregovoril o dogodku, ki mu je bila priča Marija Magdalena, ko je odkrila prazen grob. „S to vznemirjenostjo v srcu Marija Magdalena pohiti k Petru in Janezu. V njej se slutnja nečesa zelo velikega in skrivnostnega meša z mislijo, da so ga ukradli. Instinktivno je nosila v sebi resnico, da ljubezen premaga smrt, ni pa je še dojela z vsem svojim bitjem; ne upa ji še verjeti,“ je dejal nadškof Turnšek in spomnil tudi na apostola Janeza, ki je takoj spoznal resnico o Kristusovem vstajenju. „Dragi velikonočni verniki, to isto vero nosimo tudi mi v sebi, zanjo pričujemo v današnjem dnevu in smo poklicani zanjo pričevati z življenjem. Najpomembnejše resnice ne smemo intimistično zadrževati zase,“ je povedal nadškof Turnšek. Dejal je še, da tudi v letošnji slovenski vstajniški čas in prostor želimo sporočiti veselo vest vstajenja. „Kakršno koli vstajništvo ostane v zaprtem grobu, v območju smrti, če iz lastnega jaza naredi svojega »boga«, začetek in konec vsega“. Po besedah nadškofa Turnška smo poslani, da bližnjim pričujemo, kaj vidimo in doživljamo, ko kot verniki v vstajenje gledamo in doživljamo razmere v svetu, ko gledamo krivice in sreče. „Ponižno povejmo, kaj zaznavamo z očmi vere za različnimi krizami, kaj za sovražnim govorom, kaj za pohvalami, kaj za Kočevskim rogom, Teharjami in Barbarinim rovom in kaj za »klicem dobrote«, za velikodušnostjo vseh, ki so darovali za najbolj prizadete v lanskih poplavah in drugih stiskah in potrebah … Za vsem prepoznavamo Kristusa, ki vse – žrtve in rablje, revne in bogate, tiste, ki sovražno govorijo in tiste, ki blagoslavljajo – ljubi do konca,“ je povedal nadškof Turnšek.
Nagovor ljubljanskega nadškofa Antona Stresa pri velikonočni maši
Spet smo dočakali velikonočni praznik, spet odmevajo vesele velikonočne pesmi, spet nas je prevzelo zmagoslavno velikonočno razpoloženje. Gospod Jezus je vstal od mrtvih. Stari krščanski pozdrav, ki so ga še ohranili vzhodni krščanski bratje: »Kristus je vstal! Zares je vstal,« je to jutro tudi na naših ustnicah in še bolj v našem srcu, kjer se prebujajo upanje, pogum in veselje.
Ko smo pravkar prisluhnili evangeljskemu odlomku iz evangelija po Janezu (prim. Jn 20,1–9), ki opisuje čisto prve trenutke, kako se je prva peščica Jezusovih učencev soočala s sporočilom, da Jezusa ni več v grobu in da je potemtakem vstal od mrtvih, smo lahko ugotovili, kako težko je bilo Jezusovim prijateljem sprejeti to novico. Njihovo težavo zlahka tudi razumemo. Vstajenje od mrtvih je bila tudi zanje tako neverjetna novica, da so poprej iskali vsako drugo razlago. Res je sicer, da je Jezus svoje vstajenje večkrat napovedal, vendar so bile njegove napovedi dokaj nedoločne in jih tudi niso resno jemali, kakor niso resno vzeli niti nič kaj neverjetno in nemogočo napoved, da bo trpel in umrl. To čisto preprosto ni bilo v njihovih načrtih in predvidevanjih, zato je šlo tudi čisto mimo njih. Mi bi danes rekli: »Skoz' eno uho noter, skoz' drugo ven.« – Njihov prvi odziv sta bila zato zmeda in strah. Prazen grob so najprej dojeli kot nov in nevaren zaplet, ki skupaj z vsemi drugimi nesrečami, ki so jih zadnje ure doživeli, ni mogel naznanjati nič dobrega.
Počasi so se v svojih držah in odzivih začeli razhajati. Evangeljski odlomek, ki smo ga prebrali, prikazuje tri različne osebe in vsaka se odziva ali reagira drugače. Marija Magdalena pomisli najprej na to, da je nekdo truplo odnesel drugam. – Kaj pa naj drugega misli? Njena zmeda je popolna in za mnenje teče vprašat edina apostola, ki sta ostala z Jezusom v njegovih najhujših trenutkih. Peter, ki ga je gotovo še razjedala žalost in kes, da je učitelja zatajil, vendar pa je bil na licu mesta, kar drugi, razen Janeza, niso bili, in pravi prijatelj Janez, ki je z Jezusom in njegovo materjo zdržal do učiteljeve grozne smrti.
Ko sta oba prišla k odprtemu in zapuščenemu grobu, se je Magdalenina prva domneva izkazala za neverjetno. Če bi kdo Jezusovo truplo odnesel, bi ga odnesel s povoji vred. Toda povoji so bili na svojem mestu, le Jezusovega telesa ni bilo nikjer. Uganka se še bolj zaplete. Prvi žarek vere tedaj zasije v dušo tistega učenca, ki je bil Jezusu najbližje: apostolu Janezu. Rečeno je, da je videl in veroval.
Seveda je bil to šele prvi žarek vere. Da je ta najprej posijal ravno v Janezovo dušo, ni naključje. Očitno sta se z Jezusom najbolje razumela, očitno so se njune življenjske vrednote najbolje ujemale. Zato se je lahko – rečeno po človeško – ravno Janezu najprej posvetilo, da smrt na križu, pri kateri je bil od apostolov edini navzoč, takšna, kakršna je bila, prežeta z odpuščanjem do rabljev in polna vdanosti v Očetovo voljo, ni mogla biti človeški polom in nesmiseln konec, ampak najvišje življenjsko darovanje Božjega Sina, ki sedaj z vstajenjem dobiva najvišjo Božjo potrditev in proslavitev.
Za druge Jezusove učence je bila pot do vere daljša, ker je bila tudi razdalja med njihovim in Jezusovim srcem, med njihovimi in Jezusovimi življenjskimi vrednotami daljša. Dneve in tedne so od trenutka do trenutka ob različnih nenavadnih in nepredvidljivih srečanjih z vstalim Gospodom doživljali, da živi in da je z njimi, dokler niso v polnosti prejeli Svetega Duha ter postali prvi verniki in oznanjevalci Jezusovega vstajenja in odrešenja.
Drage sestre in dragi bratje! Nič čudnega ni, če se tudi mi kdaj ob temeljnem sporočilu vere, da je Jezus vstal od mrtvih in živi, zdrznemo in se vprašamo: »Kako je to mogoče?« – A ravno zato, ker so tudi apostoli morali prehoditi pot od nevere k veri, so jo utrli tudi za nas. Pravzaprav je bila zanje, ki so neposredno doživeli vso brezupnost, grozljivost in škandalozno katastrofo Jezusovega trpljenja in smrti, vera še težja, saj sta bila tudi njihov obup in razočaranje nad Jezusovim navideznim koncem neprimerno hujša. Njihovo vero in pogumno oznanjevanje zato lahko razloži samo nesporno dejstvo vstajenja, ki so ga morali večkrat preizkusiti. S tem so nam utrli pot vere in zaupanja, ki ju v našem času še posebno potrebujemo.
Razpoloženje na prvo velikonočno jutro, kakor ga opisujejo evangelisti, je bilo precej podobno našemu. Ne toliko zaradi slabega vremena, ki nam onemogoča lepo vstajenjsko procesijo, temveč zaradi različnih razočaranj in strahov, ki se zadnje čase plazijo tudi po naši domovini. – Naj zato tudi v ta naš sivi, borni in bedni trenutek odjekne zmagoslavno velikonočno sporočilo: »Kristus je vstal!« Vstanimo tudi mi in pod njegovim vodstvom pogumno pojdimo prihodnosti naproti s pričevanjem vere in zaupanja. – V tem smislu vam želim vesele in blagoslovljene velikonočne praznike! Amen.
Nagovor mariborskega nadškofa Marjana Turnška pri velikonočni maši
Dragi bratje in sestre!
Po velikem petku, ko smo Jezusa Kristusa v duhu pospremili v grob, in po veliki soboti, ko smo ga obiskovali v osamljenosti Božjega groba, smo danes z vstajenjsko procesijo pustili grob prazen. V odlomku Janezovega evangelija smo pravkar prisluhnili pravemu presenečenju tistega prvega in edinega vstajenjskega jutra: Marija Magdalena odkrije, da je grob prazen. Njenega Gospoda ni tam, kamor so ga položili, in bi moral biti. Ni ga v grobu, kamor vsak človek na koncu pride in kjer naj bi za vedno ostal. Kaj je Marija Magdalena doživljala, si lahko samo predstavljamo. Ona, ki ga je ljubila, ker jo je osvobodil zasužnjenosti zlu. In glejte, dragi bratje in sestre, ta odsotnost postane bolj vznemirjajoča kot smrt sama. Gotovost smrti, ki zgleda kot najbolj neizogibno dejstvo tega sveta, ki jo končno ima vsak človek pred seboj, je omajana. S to vznemirjenostjo v srcu Marija Magdalena pohiti k Petru in Janezu. V njej se slutnja nečesa zelo velikega in skrivnostnega meša z mislijo, da so ga ukradli. Instinktivno je nosila v sebi resnico, da ljubezen premaga smrt, ni pa je še dojela z vsem svojim bitjem; ne upa ji še verjeti. Učencema zakliče: »Gospoda so vzeli iz groba!« (Jn 20,2). Ni še mogla dojeti, da ga niso »vzeli«, ampak da je Oče za vedno odstranil kamen z groba, ker mu je Sin odgovoril v človeškem telesu s popolno podaritvijo iz ljubezni. Najprej Janez nato še Peter prihitita h grobu in ko Janez za Petrom vstopi, vidi in veruje (prim. Jn 20,8). Videl je razgrnjene rjuhe in naglavni mrliški prtič, ki je bil posebej zvit.
Morda so to malenkostne opazke, a dobremu opazovalcu, kot sta bila Peter in Janez, še posebej slednji, ki je gledal s srcem – ljubeznijo, takoj povedo več kot samo, da Jezusa ni več v grobu, ampak tudi, da ni bil ukraden. Kdor bi ukradel truplo, ga ne bi odvijal, kaj šele, da bi posebej zvijal mrliški prtiček. Janezu je to dovolj, da preide od gledanja znamenj do vere v vstajenje. Janez je prototip vernika, saj je veroval v Jezusovo vstajenje prej, predno ga je kot vstalega srečal. Janez, ki je Jezusa ljubil, je videl več, kot vidijo telesne oči.
Odlomek nam pomaga dojeti odnos med videti in verovati. Vidimo neko resničnost in verjamemo v to, kar je za njo. Če ima žena izkušnjo moževe ljubezni, ne vidi le kupa zlikanega perila, ampak zaradi njega verjame, da jo ima mož resnično rad. Tako je dojemal tudi apostol Janez in nato Peter in Magdalena in za njimi vsi, ki verujemo v Kristusovo vstajenje. Vera ni slepa. Je posebej z ljubeznijo razsvetljeno razumsko spoznanje, ki je sposobno razbirati znamenja, dojemati dejstva na drugačni ravni kot drugi, ki ne verujejo. Takšna vera ni lahkovernost, ampak je najgloblje dojemanje resničnosti, ki nas obdaja.
Dragi velikonočni verniki, to isto vero nosimo tudi mi v sebi, zanjo pričujemo v današnjem dnevu in smo poklicani zanjo pričevati z življenjem. Najpomembnejše resnice ne smemo intimistično zadrževati zase. Brez strahu in z veliko ponižnostjo bodimo pripravljeni pred svetom pričati, da usoda človeka ni zaprt ali zasut grob, torej smrt, ampak vstajenje. Tudi v letošnji slovenski vstajniški čas in prostor želimo sporočiti veselo vest vstajenja. Kakršno koli vstajništvo ostane v zaprtem grobu, v območju smrti, če iz lastnega jaza naredi svojega »boga«, začetek in konec vsega. V takšnem pojmovanju je za človeka smrt zares konec vsega. Če pa svoj prostor življenja ne spreminjamo v bojno polje zase, ampak v kraj uresničevanja skupnosti, potem smrt kot meja časa našega zemeljskega bivanja ni konec, ampak začetek novega načina življenja, ki je v Bogu.
Velikonočna skrivnost nam z veliko izrazno močjo sporoča, da nas Bog preprosto tako ljubi, saj nas je vendar ustvaril, da je postal človek prav zato, da bi po zemeljskih poteh poiskal vsakega svojega otroka, četudi se je kot Adam izgubil po stranpoteh sveta. To Božje iskanje nima mej. Glejte, dobesedno gre za vsakim človekom v izdajstvo, v zatajitev, prevzame greh in gre z njegovimi posledicami v smrt in grob. In tam počaka in še zadnjič omogoči vsakemu človeku, da se odloči zanj, saj je grob zadnja postaja vsakega, kjer se mora zaustaviti. In tam se Kristus gotovo sreča s svetnikom in grešnikom, s splavljenim otrokom in samomorilcem … in vsakemu ponudi izhod iz groba tam, kjer je Oče odstranil kamen.
S to vero v srcu se gleda v svet drugače, kot brez nje. In če ta pogled imamo, drage sestre in bratje, potem nismo duhovno slepi, potem nas smrtni strah ne slepi, ker verujemo, da Božja ljubezen premaga smrt. Takšna vera je Božji dar, ni naša zasluga. In s tem darom želimo služiti drugim. Ker je dar, lahko ostajamo ponižni in skromni, a hkrati se zavedamo, da moramo ta dar posredovati naprej, saj dar ostane dar samo, v kolikor je darovan. Poslani smo, da bližnjim pričujemo, kaj vidimo in doživljamo, ko kot verniki v vstajenje gledamo in doživljamo razmere v svetu, ko gledamo krivice in sreče. Ponižno povejmo, kaj zaznavamo z očmi vere za različnimi krizami, kaj za sovražnim govorom, kaj za pohvalami, kaj za Kočevskim rogom, Teharjami in Barbarinim rovom in kaj za »klicem dobrote«, za velikodušnostjo vseh, ki so darovali za najbolj prizadete v lanskih poplavah in drugih stiskah in potrebah … Za vsem prepoznavamo Kristusa, ki vse – žrtve in rablje, revne in bogate, tiste, ki sovražno govorijo in tiste, ki blagoslavljajo – ljubi do konca.
Vidimo, kar vidimo v Jezusovi smrti, ko je z isto smrtjo, s katero so ga ljudje ubili, sam odrešil te iste ljudi. To je pogled in proces sprave, ki se prične pri žrtvi in konča pri rablju. Vstajenjska vera je potrebna tudi zato, da verjamemo, da se bo enkrat lahko to zgodilo tudi v naši domovini. Lahko pa se pri meni, v mojem srcu prične že zdaj.
Slovenija takšen pogled vedno bolj potrebuje. Če ga imamo, varujmo ta Božji dar in ga uporabimo, kot nam je na začetku svoje petrinske službe položil na srce papež Frančišek: »Rad bi prosil vse tiste, ki so na odgovornih mestih na področju gospodarstva, politike in družbe, rad bi prosil vse ljudi dobre volje: bodimo »varuhi« stvarstva, Božjega načrta, ki je vpisan v naravo, bodimo varuhi drugega, okolja. Ne pustimo, da bi znamenja uničenja in smrti spremljala pot tega našega sveta! Da pa bi »varovali«, moramo znati najprej skrbeti zase. Pomislimo na to, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Varovati torej pomeni bdeti nad lastnimi čutenji, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri ali slabi nameni, tisti, ki gradijo, in tisti, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote, pa tudi ne nežnosti!« Amen.
