FOTO in VIDEO: Papež duhovnike spodbudil, naj gredo med ljudi in jim služijo
Cerkev po svetu | 28.03.2013, 15:11
Papež Frančišek je krizmeno mašo dopoldne daroval v baziliki sv. Petra. Ob oltarju so se mu pridružili kardinali, škofje in približno 1600 duhovnikov in redovnikov rimske škofije in vzgojnih zavodov, ki so obnovili duhovniške zaobljube. V nagovoru po evangeliju se je osredotočil na maziljenje s svetimi olji. Dejal je, da se duhovnik prepozna po tem, kako mazili svoje ljudstvo.
Med mašo je papež tudi blagoslovil olja, ki se bodo nato čez leto uporabljala pri podeljevanju zakramentov. V pridigi je po poročanju Radia Vatikan poudaril, da se dobrega duhovnika prepozna po tem, kako je maziljeno njegovo ljudstvo. V Psalmu 133 namreč beremo, kako se dragoceno olje, s katerim je maziljen Aron, ne zaustavi samo na glavi, ampak teče na brado, na njegovo duhovniško obleko, razlije se in doseže 'periferije'. Njegovo maziljenje je za revne, jetnike, bolne, za žalostne in osamljene.
Maziljenost duhovnika se mora razliti do periferij vsakdanjega življenja
„Ko so naši ljudje maziljeni z oljem veselja, se to opazi; na primer, ko gredo od maše z obrazom tistega, ki je prejel veselo novico,“ je zatrdil papež Frančišek. Ljudje namreč z veseljem sprejemajo evangelij, ki ga duhovniki oznanjajo, ko ta doseže njihovo vsakdanje življenje, ko pride do obrobij realnosti, ko razsvetli mejne razmere, 'periferije', kjer je verno ljudstvo bolj izpostavljeno vdorom tistih, ki ga hočejo oropati njegove vere. Ljudje se nam zahvaljujejo, ker čutijo, da smo molili z realnostjo njihovega vsakdanjega življenja, njihove bolečine in veselja, stiske in upanja. In ko čutijo, da prijetni vonj Maziljenca, Kristusa, prihaja preko nas, so spodbujeni, da nam zaupajo vse tisto, kar želijo, da pride do Gospoda. Prošnje vernikov za molitev ali za blagoslov so po papeževih besedah znamenje, da je maziljenje prispelo na periferije, kajti spremenilo se je v prošnje. „Ko smo v takem odnosu z Bogom in njegovim ljudstvom in milost prihaja po nas, takrat smo duhovniki, posredniki med Bogom in ljudmi,“ je dejal Frančišek in poudaril: „Vedno moramo poživljati milost in v vsaki prošnji, včasih tudi neprimerni, včasih zgolj materialni ali celo banalni – kar pa je le na videz –, slutiti željo naših ljudi, da bi bili maziljeni z dišavnim oljem, saj vedo, da ga mi imamo.“ Slutiti in čutiti, kot je Gospod čutil bridkost, polno upanja žene, ki je krvavela, ko se je dotaknila roba njegove obleke. V tem trenutku Jezus, sredi množice, ki ga obdaja z vseh strani, uteleša vso lepoto Aronove duhovniške obleke, z oljem, ki teče po njej. To je bila skrita lepota, ki pa je svetila le za oči, polne vere, te žene, ki je trpela. Učenci, bodoči duhovniki, ne vidijo, ne dojamejo: v 'življenjski periferiji' vidijo samo površinskost množice, ki pritiska na Jezusa. Gospod pa, nasprotno, čuti moč božjega maziljenja, ki prihaja do roba njegovega plašča.
Duhovnik mora stopiti iz sebe
Tako morajo po papeževih besedah tudi duhovniki izstopiti in doživeti svoje maziljenje, njegovo moč in odrešenjsko učinkovitost: „stopiti v 'periferije', kjer je trpljenje, kjer je prelita kri, kjer je slepota, ki želi videti, kjer so ujetniki mnogih zlobnih vladarjev“. Frančišek je nadaljeval, da Gospoda ne srečamo v samodoživljanju in samoopazovanju: tečaji samopomoči so lahko koristni, vendar pa živeti duhovniško življenje od enega do drugega tečaja, od ene do druge metode, vodi v to, da postanemo pelagiani, zmanjšamo moč milosti, ki deluje in raste v tisti meri, v kateri z vero stopimo iz sebe, damo sebe in damo evangelij drugim, damo to malo maziljenja, ki ga imamo, tistim, ki nimajo nič od ničesar.
Bodite pastirji z 'vonjem po ovcah'
Ob duhovniku, ki malo stopa iz sebe, ki malo mazili, se izgublja najboljše od našega ljudstva, tisto, kar lahko spodbudi najgloblji del njegovega duhovniškega srca. Kdor ne stopi iz sebe, namesto da bi bil posrednik, počasi postaja upravitelj. Slednji 'je že prejel svoje plačilo' in ker ne daje svojega srca, ne dobi ljubeče zahvale, ki izvira iz srca. „Od tukaj prihaja nezadovoljstvo nekaterih, ki postanejo žalostni duhovniki in neke vrste zbiratelji starin ali pa novosti, namesto da bi bili pastirji z 'vonjem po ovcah', pastirji sredi svoje črede, ribiči ljudi,“ je povedal papež Frančišek ter duhovnike pozval: „To vas prosim: bodite pastirji z 'vonjem po ovcah'.“ Res je, da nas vse ogroža tako imenovana kriza duhovniške identitete, je nadaljeval papež. Vendar pa znamo zdrobiti njen val, lahko odrinemo na odprto in v Gospodovem imenu vržemo mreže. Prav je, da nas sama realnost vodi tja, kjer se to, kar smo po milosti, jasno pokaže kot čista milost; na tem morji sedanjega sveta, kjer nam koristi samo maziljenje in kjer so mreže polne samo, ko se jih vrže v imenu Njega, ki smo se mu izročili: Jezusa.
