Edinost med gibanji – temelj upanja za prihodnost Evrope

Slovenija | 03.02.2013, 09:00

Evangeličanski pastor, dolgoletni predsednik gibanja mladih v Nemčiji Gerhard Pross je eden od začetnikov pobude Skupaj za Evropo. V želji po edinosti povezuje odgovorne za več kot 120 evangeličanskih in katoliških gibanj v Nemčiji, Avstriji in Švici. V pogovoru za naš radio je povedal, da je sodelovanje med različnimi krščanskimi gibanji temelj prihodnosti stare celine. Prepričan je tudi, da nas drugačnost, različnost bližnjega bogati in povezuje. In prav to prvino želijo ponovno uveljaviti v Evropi, kjer grozi nevarnost nacionalizmov in raznih odtujevanj in delitev, kajti Evropa potrebuje takšen trden temelj za skupnost in za edinost. Objavljamo celoten pogovor z Gerhardom Prossom.

V čem vidite pomen in poslanstvo gibanj za prihodnost stare celine?

Gibanja so zelo živi del naše družbe. Zame je tako rekoč čudež, da so se vsa gibanja zbrala leta 1999, da so takrat skupaj dala močno pričevanje. Tako so pokazala, kako je mogoče z zelo različnih stališč skupaj graditi Evropo. To je vzorec za sodelovanje v prihodnosti.

S Chiaro Lubich, kateri je papež Janez Pavel II. na zgodovinskem srečanju gibanj leta 1998 na Trgu sv. Petra zaupal nalogo povezovanja med gibanji, ste se srečali 31. oktobra 1999 v Augsburgu ob podpisu skupne izjave o opravičenju. Kaj je ta dogodek povzročil?

Ob tej priložnosti v Augsburbgu sem se prvikrat osebno srečal s Chiaro lubich. Zame je bilo presenečenje videti, kako živa in močna je bila ta oseba, ki je bila takrat stara že blizu 80 let, in kako veliko moč je izžarevala. Mi evangeličani smo slišali o srečanju, ki ga je sklical papež Janez Pavel II. To nas je zelo nagovorilo in zato smo z veliko odprtostjo prišli na naslednje srečanje in se, kot že rečeno, sešli v Augsburgu. Naša gibanja so bila že od vedno usmerjena k edinosti. Zato smo se iz vsega srca odzvali povabilu in prišli k podpisu skupne izjave o opravičenju. Čutili smo in bili smo prepričani, da je ta podpis velik korak na poti k edinosti in da se je s tem odprlo novo poglavje v zgodovini Cerkve. Spoznanje, ki nas je navdajalo 31. oktobra 1999 v Augsburgu, je bilo naslednje: to sporočilo moramo sedaj prevesti v življenje. Omenjeno srečanje je nas evangeličane močno povezalo s katoličani in vsi smo se nekako povezali v zlatem stavku, ki ga je izrekla Chiara Lubich: Igramo partituro, ki je napisana v nebesih. Nismo namreč mogli v podrobnostih predvideti, kako se bo odvijalo v prihodnosti, a smo zaupali, ker smo vedeli, da je na delu sveti Duh.

V naslednjih letih se je širil krog odgovornih za gibanja iz različnih cerkva, ki so si prizadevali za sodelovanje. Zakaj?

Po prvem srečanju smo povabili Chiaro Lubich v Nemčijo, da bi več izvedeli o tej partituri, ki je zapisana v nebesih. Chiara je res februarja leta 2000 prišla v Rottenburg, kjer je škofijsko središče. Tam se je srečala s približno sto predstavniki različnih gibanj. Z evangeličanske strani smo povabili škofa Wilkensa. Oba, Chiara in Wilkens, sta ob tem srečanju imela zelo močna govora. Odločilno pa je bilo molitveno srečanje ob koncu obeh predavanj. V srce nam je seglo spoznanje, da zaradi naše ločenosti zmanjšujemo verodostojnost evangelija. Molili smo za odpuščanje, delali smo pokoro in si prizadevali za to, da bi se poboljšali. Na kratko bi lahko rekel: odpuščanje in sprava tlakujeta pot za sodelovanje, za edinost.

Kaj bi lahko povedali o zavezi medsebojne ljubezni, ki ste jo sklenili leta 2001 v cerkvi sv. Mateja v Muenchnu?

Naslednji korak na tej skupni poti je bilo srečanje 8. decembra 2001 v Muenchnu. V evangeličanski cerkvi sv. Mateja je bilo zbranih 800 predstavnikov evangeličanov in ob tej priložnosti sta spet imela pomembna govora Chiara Lubich in evangeličanski škof Wilkens. Presenetljivo je bilo naslednje: obe predavanji sta imeli isto vsebino, ne da bi bilo to vnaprej dogovorjeno. Škof Wilkens je spregovoril o križanem Gospodu na osnovi evangelija, Chiara Lubich pa je govorila o Zapuščenem Jezusu. Čutila smo, da nas Božji Duh združuje in zato smo med seboj sklenili zavezo ljubezni. Ta zaveza medsebojne ljubezni nas nosi in nas je nosila vse do danes, tudi kadar smo bili v težkih situacijah, saj smo zelo različnega mišljenja in nazorov, a vendar nas je to ohranjalo skupaj.

Kako pa ste prišli na idejo, da bi lahko cerkvena gibanja dala svoj prispevek k duhovni edinosti Evropi?

Najprej smo opazili, da je v tej skupnosti res nastalo nekaj novega. Ta novost je oblikovala našo skupno povezanost, v njej pa smo odkrili tudi moč za življenje Cerkve nasploh. Zato smo se odzvali na povabilo Chiare Lubich. Odpotovali smo v Rim in tam poskušali razumeti, kaj in kako bi mogli skupaj nekaj storiti za Evropo. Tako smo to pot nadaljevali in leta 2004 pripravili veliko prireditev Skupaj za Evropo v Stuttgartu. Zbralo se je več kot 10 tisoč ljudi iz 20 evropskih držav. Romano Prodi je bil takrat predsedujoči tega srečanja, poleg njega je bilo veliko vidnih govornikov in okrog 50 škofov iz obeh cerkvenih skupnosti. Iz tega srečanja je nastalo upanje in vizija za prihodnost Evrope.

V čem pa je to upanje?

To upanje temelji na naslednjem dejstvu: Tam, kjer živimo skupaj, to pomeni in prinaša več, kot pa tam, kjer živimo vsak zase. Prepričan sem, da je karizma Chiare Lubich v tem, da poudarja edinost v različnosti. Ustanovitelj skupnosti sv. Egidija Andrea Riccardi pa prav tako poudarja to upanje, ki mora biti temelj prihodnje Evrope. To sporočilo, da naj živimo upanje za Evropo, upanje, ki temelji na edinosti v različnosti, je osvojilo srca.

Za primer bi rad navedel eno zgodbo. Ko smo se pripravljali na drugo veliko srečanje Skupaj za Evropo leta 2007, smo se pred tem odpravili v Rim, da bi srečali Romana Prodija. Takrat je bil Prodi ministrski predsednik in termin, ko smo se želeli srečati z njim, je bil že zaseden. Povedal sem mu, da še vedno živimo iz srečanja v Stuttgartu, ko se je zbralo 10 tisoč ljudi in Romano Prodi je rekel: če je tako, bom pa prestavil svoje obveznosti in si bom vzel čas za to srečanje, ker vem in sem prepričan, da je to upanje, ki izhaja iz vere, zelo pomembno za Evropo.

Dovolite, da vam predstavim še, kakšno podobo o edinosti imamo pred očmi. Veliki judovski filozof Martin Bubber je dejal: Človek postane oseba ob srečanju s sočlovekom. Ali dobesedno: jaz postanem jaz, ob ti. Konkretno to pomeni: ob srečanju z drugimi gibanji, smo sebe bolje spoznali. Na splošno obstaja velika negotovost in zadržanost pred edinostjo, ker se ljudje bojijo, da bo to uniformizem, da bodo izgubili svojo istovetnost. V resnici pa živimo edinost na tak način, da ta edinost dopušča različnost. Kot kristjani smo spoznali: kadar je Kristus v naši sredi, te razlike lahko zdržimo. Z ozirom na Evropo si želimo, da ta različnost ostane, da jo bogati in vedno bolj povezuje v edinosti. Samo združena Evropa, Evropa v globoki in iskreni edinosti ima prihodnost. To pa ne pomeni, da bomo vse nekako izravnali, ne, edinost pomeni ohranitev različnosti in bogastva posameznikov.

Kakšen konkreten primer, kaj lahko gibanja skupaj storijo, da bi preoblikovala miselnost Evrope?

V pripravi na ta velika evropska srečanja, so se prvikrat srečala gibanja, ki eno leto prej nikakor niso bila sposobna, da bi se srečala in med seboj pogovarjala. Bilo nam je dano, da smo drug drugega razumeli, da smo se sprejeli v drugačnosti in prav to Evropa potrebuje. Drugačnost, različnost mojega bližnjega me bogati; tega se ni treba bati; to nas povezuje. In prav to prvino želimo ponovno uveljaviti v Evropi, kjer grozi nevarnost nacionalizmov; raznih odtujevanj in delitev, kajti Evropa potrebuje takšen trden temelj za skupnost in za edinost. Velika večina naših gibanj je zaživelo v evropskem prostoru. Med nami kot uresničeno stvarnost doživljamo to, da se različna gibanja med seboj srečujejo in se pogovarjajo. Posebej pa je razveseljivo, da mladi vidijo in z lahkoto sprejemajo različnost.

Na lanskem srečanju predstavnikov različnih gibanj ste izjavili, da vas je ta izkušnja spremenila od znotraj. Na kakšen način?

Osebno sem doživel notranje razprostjanjenje, razširitev duha in obzorja. Začel sem razmišljati veliko bolj odprto, katoliško. Osebno sem evangeličan in bil sem malo zadržan ob srečanju s katoličani. Dokler živimo samo v krogu enako mislečih, se ne znebimo teh bojazni pred drugače mislečimi. Šele v srečanju z drugimi smo odkrili njihovo bogastvo. To se je resnično zgodilo, kajti zavestno smo si prizadevali in si postavili za cilj, da se bomo odkrito srečevali z drugimi in se tako med seboj obogatili.

Se vam zdi, da lahko edinost, ki jo poskušate graditi med gibanji iz različnih cerkva, prispeva tudi k edinosti v svetu?

O tem sem osebno popolnoma prepričan, hkrati pa opažam, da je pred nami še zelo veliko dela. To je naprej med različnimi cerkvami in prav tega se lotevamo. Z druge strani pa z veseljem ugotavljamo, da prav kristjani prinašamo nov pogled na združeno Evropo in iz te moči želimo živeti naprej. Naše prizadevanje za združeno Evropo ni zgolj duhovno, na ravni želja, ampak smo oblikovali sedemkratni DA - konkretne odločitve in dejanja. Na primer: DA življenju, DA družini, DA skupnemu gospodarstvu, DA medsebojnemu in mednarodnemu sodelovanju.