Janša v poslanici poudaril, da Slovenija doživlja svoje prerojenje

Slovenija | 25.12.2012, 00:01

Premier Janez Janša je v svoji božično-novoletni poslanici poudaril, da so bila Sloveniji ob rojstvu v zibel položena velika pričakovanja, od katerih so številna že uresničena, veliko pa jih še čaka. Kot je zapisal, Slovenija doživlja svojo "veliko noč" oziroma svoje prerojenje, saj bodo vse skrbi minile in vsa pričakovanja se bodo uresničila.

Božično-novoletna poslanica predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše, december 2012

Zimska pravljica o prihajajoči pomladi

Slovenija je svojo »sveto noč«, rojstvo samostojne države, doživela malo pred božičem, sredi trde zime. Tudi v Zimski pravljici zamolčane slovenske pravljičarke iz Benečije Mjute Povasnice se rodi dete sredi najhujše mrzle zimske noči. Naberejo suhljad in zakurijo velik ogenj, da bi ga ogreli. A ta ogenj začne nenadoma usihati. Vsi začutijo stisko in skrb, da jim bo dete od mraza umrlo. A takrat se izza hriba prikaže sonce in jim reče: »Vrnilo sem se. In sem še močnejše in še bolj živo kot prej. In tudi toplote bo dovolj za vse. Malo dete bo živelo.« In tako je nad vsemi spet zavladala sreča – nad mladimi listi, med travniškimi bilkami, živali so se prebudile in se vrnile v s soncem obsijano deželo.

Od rojstva Slovenije ob Božiču je minilo dvaindvajset let. V tem času smo kot država in narod šli skozi številne preizkušnje. Menjavala so se leta pomladnega zanosa in bogatih jesenskih žetev, ki so naše kašče napolnile do roba. Bila so obdobja zimske zmrzali, ko je le redko posijalo sonce in smo porabili vse zaloge. A vendar je kot v Zimski pravljici vedno posijalo sonce in prineslo novo življenje, novo upanje.

Tako je tudi danes. Sneženi možje, ki so nam čez zimo izropali vse zaloge, se začenjajo topiti. Slovenija doživlja svojo »Veliko noč«, svoje prerojenje, saj bo na posušenem in preperelem starem listju vzniknila nova rast, in z njo bo prišlo tudi navdušenje in veselje. Staro življenje pod snegom, ki je izsušeno in mrtvo, bo prepustilo prostor novemu, mlademu življenju.

In takšen bo tudi naš skupen jutrišnji dan. Naša mlada, v božičnem času rojena Slovenija, je najlepše, kar imamo. Je kot naš otrok, ki nas povezuje, je naš skupen ponos. Je naša skupna skrb in naj bo tudi naše skupno veselje.

Najdaljša noč v letu je že za nami. Ne tista, v kateri čakamo, da bo ura odbila polnoč. Tista noč, ko se zgodi sončev obrat, ki ga je ustvarila narava. Od tega dne naprej bo sleherni dan, ki je pred nami, daljši in svetlejši. Vsak dan bo sonca več. Vse dokler se ne bo sneg na poljanah začel topiti in bo na mlado zelenih travnikih pognal regrat. In četudi so v tem času shrambe že bolj prazne, saj zaloge od lanskega leta vselej poidejo, se lahko razveselimo pomladi.

Vsi v svoji notranjosti, četudi se tega ne zavedamo, hrepenimo po pomladi. Razveselimo se taljenja sneženih mož, ki jim bosta odpadla klobuk in nos, saj bo v soju žarkov mladega sonca izginila njihova podoba. Zamenjali jih bodo čili in krepostni ljudje, ki bodo na mladi in spočiti zemlji orali njive in sadili semena, iz katerih bo vzklila naša hrana.

Čarobna palica, ki bi nam pričarala zlato, ne obstaja. Tudi popotni mož z belo brado nam ne bo prinesel rešitve. A vrednote, ki so nas skozi dolgo in velikokrat mrzlo zgodovino ohranile kot narod in skupnost, so še vedno tu. Poštenje, svoboda, domoljubje, solidarnost, delavnost, svoboda… Zato obstajata tudi upanje in vera, da se nam na obzorju že prikazuje sonce. Tudi ko ga bo zastrl kak oblak, bomo vedeli, da ga bo odpihnil naš veter vztrajnosti in poguma in za njim bo spet posijalo sonce.

Sloveniji smo ob rojstvu v zibel položili velika pričakovanja. Številna smo uresničili, veliko pa jih še vedno čaka. Dvaindvajset let za državo ni veliko. Ne smemo biti prezahtevni, a tudi ne prehitro zadovoljni. Vse naše stiske in skrbi bodo minile in tudi vsa pričakovanja se nam bodo uresničila. Zaupajmo, da vse pride ob pravem času.

Kot predsednik slovenske vlade in osebno si bom prizadeval, da bo zavest našega naroda in naše državljanske skupnosti spet prežel tisti občutek upanja in vere izpred 22. let, ko smo z velikanskim hrepenenjem pričakovali najprej odločitev in nato rojstvo samostojne Slovenije, domovine z veliko začetnico. Da bi v teh težkih časih črpali iz njega moč. Obudimo izvorne želje, ki nas zbližujejo ter postavljajmo v ospredje prav ta čas, ki nas je združil v enkratnem zgodovinskem dejanju. Naj bo to naše jedro, okrog katerega se zbiramo zdaj, ko na obzorju že lahko slutimo novo zarjo. Novo upanje, nov dan.

Dragi Slovenke in Slovenci, spoštovani državljanke in državljani, želim vam miren in blagoslovljen Božič, leto 2013 pa skupaj naredimo dobro.