Slavi Košir
Marko Zupan
Andrej Šinko

Človekove pravice ali dolžnosti?

11.12.2012, 16:28

Ob včerajšnjem dnevu človekovih pravic so se mi pojavila številna vprašanja, ki so mi dala misliti. Najprej novica na teletekstu RTV Slovenija in tudi na spletni strani. Zvenelo je nekako tako, kot da so najbolj ogrožena skupina na svetu ateisti.

Ne trdim, da jih v nekaterih predvsem islamističnih državah ne zapostavljajo, boli pa me, ko vidim, da se največje svetovne organizacije za človekove pravice ne zavzamejo za kristjane, ki so dokazano najbolj preganjana verska skupnost. Kdo od medijev objavlja, da nedeljo za nedeljo eksplodirajo bombe v cerkvah v Nigeriji? Pa kaj če umre nekaj kristjanov. Podobno se dogaja tudi v nekaterih drugih afriških državah, na Bližnjem vzhodu in v Aziji. O tem v medijih ne izvemo niti besedice. Za koga torej veljajo človekove pravice? Javnost je včeraj pretreslo pismo Asie Bibi, matere petih otrok, ki je že tri leta zaprta v zaporu v Pakistanu. Obsodili so jo namreč bogokletja čez preroka Mohameda in čaka jo smrt z obešanjem. Pa ta pogumna kristjanka ni klonila. Iz zapora je pisala o tem, kako ji je sodnik predlagal, da naj prestopi v muslimansko vero, da bi jo tako oprostili. Ona pa je pogumno odgovorila: „Rajši umrem v zaporu kot kristjanka, kot da me izpustite kot muslimanko.“ Sodniku je tudi povedala, da je bila obsojena, ker je kristjanka, in zatrdila, da veruje v Boga in njegovo veliko ljubezen. „Če ste me obsodili na smrt, ker ljubim Boga, bom s ponosom darovala svoje življenje Zanj“, je še zapisala.

Misel se mi je ustavila tudi pri številnih družinah, otrocih, ki dan za dnem trpijo lakoto, pomanjkanje vseh vrst in nasilje vojn. Nihče ne pomisli nanje. Mediji jim ne namenijo niti besede. Povsem naključno smo izvedeli za nekatere poboje na severu Konga. Ali pa primer, ko so deželam tretjega sveta pošiljali zdravila, ki bi morala biti na hladnem, pa so bila v kontejnerjih na žgočem soncu. Je res življenje nekega revnega Afričana toliko manj vredno kot življenje nekega bogatega in vplivnega Evropejca? Če ne bomo človekovim pravicam dodali še pomen dostojanstva vsakega človeka in zavedanja, da smo odgovorni za prihodnost našega sveta, potem se bodo same v sebi izrodile. Postale bodo le orodje za doseganje nekih sebičnih ciljev posameznih vplivnejših skupin. Kam vodi slepo izgovarjanje na človekove pravice smo lahko videli v primeru oprostilne sodbe Balkanskega bojevnika, ali pa vztrajanje na pravicah istospolnih parov, da posvojijo otroka. Pravice nas lahko pripeljejo, ali pa so nas že pripeljale, tako daleč, da ne bomo več jasno videli, kaj je dobro in kaj ne.

Še na neko skupino ljudi sem pomislila, ki tudi v naši razviti sodobni družbi nima najosnovnejše pravice – to je pravice do življenja. Na tisoče otrok vsak dan konča v smetnjakih porodnišnic, ker jih pač starši v tem trenutku iz takega ali drugačnega vzroka ne želijo imeti. Ta v nebo vpijoči zločin bo imel za naše evropske narode še kako usodne posledice. Če lahko mati ubije svojega otroka, je trdila Mati Terezija, potem ni problema ubiti tudi druge ljudi.

Posebno poglavje človekovih pravic je tudi svoboda govora. Prišla je celo tako daleč, da vsak misli, da lahko zapiše, kar želi. Pri tem mu ni pomembno, če z blatom zamaže dobro ime posameznika, ali pa celo za seboj potegne obsežnejše posledice. Pomislimo na primer samo na žaljenje preroka Mohameda v nekaterih Zahodnih medijih in kakšen val nasilja nad kristjani je to povzročilo v muslimanskih državah. Pa se žal novinarji in publicisti, ki so omenjene izjave ali karikature objavili, še vedno ne zavedajo, kakšno zlo so storili. Ni jim bilo pomembno skupno dobro, ali pa odgovornost za družbo; sklicujejo se le na svoje pravice do svobode govora. Tudi novinarja, ki sta z zvijačo izvlekla iz medicinske sestre podatke o zdravstvene stanju vojvodinje Kate, trdita, da pri tem nista pravno naredila nobene napake. Čeprav je medicinska sestra, sicer mati dveh otrok, v obupu naredila samomor. Ampak, saj sta imela pravico, a ne? V pogovoru sta potem svoje dejanje obžalovala, vendar prepozno. Bila sta samo izraz svobode medijev, ki dejansko nima več meja. Ne zavedamo se več, da vsaka besedo, ki jo izrečemo ali zapišemo, vsako dejanje, ki ga storimo ali pa opustimo, vsak pogled, pozitivna ali negativna misel, za seboj pusti posledice in vpliva na vse človeštvo. Če hočemo ali ne, moramo priznati, da smo med seboj povezani. Pogosto se sprašujem, kam nas bo to neskončno poudarjanje človekovih pravic pripeljalo.

Nekako sem prišla do zaključka, da obstaja velika razlika med pravicami na eni strani ter spoštovanjem dostojanstva človeka, moralnim in družbeno odgovornim dejanjem na drugi strani. Prav tega pa nam po mojem mnenju v današnji sodobni družbi še kako manjka. Vsi vemo, kaj bi nam moralo pripadati, nihče pa ne pomisli, kaj bi moral storiti za drugega. Prav je, da se zavedamo človekovih pravic, da jih branimo in varujemo. Deklaracija iz leta 1948 je prav gotovo velik civilizacijski napredek. Hkrati s tem pa smo žal v zadnjih desetletjih pozabili na naše dolžnosti. Radi zahtevamo, tako je tudi v družinskem krogu, veliko težje pa pomislimo na to, da smo drugemu dolžni ljubezen. Ja, prav ste slišali. Ljubezen. To nam govori evangelij in nič manj. Že Jezus nam je postavil civilizacijske temelje, ki daleč presegajo človekove pravice. Pokazal nam je, do kakšne mere naj bi šla naša ljubezen do bližnjega – Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. In On je dal življenje za nas. Ustavimo se torej za trenutek in se zazrimo vase. Pripravljamo se na božič in najlepši praznik bomo naredili Novorojenemu Jezusu, če bomo iskrico Njegove ljubezni prižigali v srcih ljudi okrog nas. Potem ne bodo več potrebne razprave o človekovih pravicah, saj nas bo vodilo Zlato pravilo: Stori drugemu, kar želiš, da bi drugi storil tebi. Težak izziv v današnjem kaosu naše družbe? Mogoče res, vendar pa imejmo pogum odgovoriti nanj, saj je mogoče edina pot iz krize, v kateri smo se znašli...

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija , Cerkev na Slovenskem , Naš pogled
Vojna v Ukrajini. Uničene stavbe po ruskem raketiranju Cernigova. (photo: dpa/STA) Vojna v Ukrajini. Uničene stavbe po ruskem raketiranju Cernigova. (photo: dpa/STA)

Dobro in zlo in pošast komunizma

V nedeljo zvečer me je pretresel ogled dokumentarnega filma Bitka za Kijev, vojnega dopisnika RTV Slovenija Valentina Areha. Na njemu lasten način je skupaj s snemalci gledalcu približal trpljenje ...

Papež pri opoldanski molitvi (photo: Divisione Produzione Fotografica) Papež pri opoldanski molitvi (photo: Divisione Produzione Fotografica)

Papež: Naj odgovorni prispevajo k miru

Dragi bratje in sestre, noben greh, nobena zgrešenost, nobena zamera nam ne sme vzeti poguma, da z vztrajnostjo prosimo dar Svetega Duha, ki nam daje mir, je papež poudaril pred opoldansko ...

Dr. Aleš Maver (photo: STA) Dr. Aleš Maver (photo: STA)

Slovenija dobiva koalicijo narodnega zastoja

Robert Golob in Gibanje Svoboda nista dolgoročen projekt. Da ne bi bila zavržena, kot že kopica novih obrazov in strank pred njima, bi morala dejansko sama voditi vlado. To se ne bo zgodilo, je ...

Klemen Selakovič (photo: Rok Mihevc) Klemen Selakovič (photo: Rok Mihevc)

Klemen Selakovič: Iščem zimzelene modrosti

Srečala sva se dva spraševalca, z dveh različnih medijev, skupaj pred mikrofonom. Podcasti, oziroma pododdaje, so trenutno ena bolj priljubljenih oblik, v bistvu so kot pogovorne radijske oddaje, ...