Vesna Sever Borovnik
Zaslišal, zaslišal sem ptičico pet
Slovenija
Oddajo iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te smo prepletali z raziskavo ljudskih svatbenih pesmi na Slovenskem dr. Zmage Kumer ter s posnetki svatbenih pesmi in viž iz našega radijskega arhiva.
Poroka, ustanovitev nove zakonske skupnosti in s tem začetek nove družine, je življenjski mejnik. Zato je svatba – praznovanje poroke – v ljudskem izročilu povsod po svetu in na Slovenskem obdana z raznimi šegami. Na našem podeželju, vsaj do druge svetovne vojne, poroka ni bila stvar samih novoporočencev, ampak tudi njunih družin, sorodstva, domače vasi ali celo širše skupnosti. V podrobnostih se je svatovanje razlikovalo od pokrajine do pokrajine, bistveni deli pa so obstajali povsod. Ves potek svatbe so na Slovenskem spremljale pesmi, ki so bile bodisi že po besedilu svatbene, bodisi do so svatbene postale, ker je prišlo v navado, da so jih peli na svatbi. Dokler so svatovali še „po starem“, je svatba lahko trajala dva, tri dni in je bilo zlasti med gostijo dovolj časa, da so se mogle zvrstiti najrazličnejše, vsebinsko primerne pesmi.
V preteklosti so o ženitvi in možitvi odločali starši, včasih celo proti volji svojih otrok, ker so bile zunanje okoliščine, npr. premoženjsko stanje, pomembnejše kakor skladnost značajev ali čustvena navezanost, ljubezen med fantom in dekletom. Vsekakor fant, zlasti bodoči gospodar, ni mogel brez privolitve staršev vzeti za ženo izbrano dekle in tudi njeni starši so morali soglašati, da se hči poroči na fantov dom. Na začetku svatbe je bila zato v preteklosti in še v naš čas snubitev neveste po določeni šegi. Po tem, kako so domačini snubače postregli, se je pokazalo, ali so uslišani, V tem primeru se se takoj ali pozneje dogovorili glede dote. Snubit je prišel ženin s kakšnim starejšim izkušenim možem.
Kakšen teden ali dva pred poroko je bilo treba vabit sorodnike, znance in prijatelje na svatbeno gostijo. Vabila sta lahko ženin in nevesta sama, vsak svoje svate, ali je bil za vabovca kateri od pomembnih svatov. Po vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju je bil v navadi poseben vabovec, imenovan pozavčin, vabovčin, zovčin. Moral je biti zgovoren, da je vabilo povedal domiselno, šaljivo, morda celo v verzih.
Pred poročnim dnem sta se ženin in nevesta vsak zase poslovila od samskega stanu s fantovščino oziroma dekliščino, na katero sta povabila svoje vrstnike in prijatelje.
Svatbe so bile priložnost za petje, ples in raznovrstne prigode. Samo vzdušje je bilo odvisno od svatov, pomembno vlogo pa je imel muzikant. Ko je na dan poroke prišel ženin s svati po nevesto, je povsod na Slovenskem našel vrata njenega doma zaprta. Sledil je obredni prizor pogajanja z domačimi za zaprtimi vrati. Potem je prišla ven „nevesta“ - v staro grdo babo našemljena ženska, ki so jo svatje zavrnili. Za njo je prišla družica, ki jo je sprejel ženinov drug, nazadnje pa prava nevesta. Preden je s svati odšla k poroki, se je poslovila od domačih.
Ko je po tridentinskem cerkvenem zboru v 16. stoletju postalo sklepanje zakonske zveze vpričo duhovnika za katoličane obvezno, je cerkvene poroka dobila svoje mesto med svatbenimi šegami. Tudi po uvedbi cerkvene poroke je bila po starem gostija na nevestinem domu, nekako do večera, ko se je nevesta dokončno poslovila od domačih in se s svati odpravila na novi dom.
Ob prihodu ženina in neveste s svati na novi dom so bile v izročilu šege, s katerimi je bila nevesta sprejeta v ženinovo družino in vpeljana tudi kot bodoča mlada gospodinja, mati naslednjega rodu. Te šege so od pokrajine do pokrajine različne, smisel pa povsod isti. Po sprejemu neveste so svatje sedeli za mizo po ustaljenem redu. Gostijo so prekinjali obvezni prizori in ples in vsebinsko ustrezne pesmi.
Konec svatbe so povsod naznanile določene jedi. Po starem se je svatba končala proti jutru, ob svitu, ko so šli svatje iz hiše in na prostem zapeli jutranjico, ki je po besedilu budnica mladoporočencema ali dramilo svatom ali slovo od neveste pred odhodom svatov domov ali pa pozdrav novemu domu.
Svatbene pesmi in viže so v oddaji zapeli in zaigrali Prešmentani faloti iz Stoperc, pevci iz Vitanja, Zagoriški fantje, pevke iz Črenšovcev, Robnikovi sestri iz Konjskega vrha nad Lučami, Janez Pezdirc iz Slamne vasi pri Metliki, Ivan Tuhtar iz Curnovca, pevci z Gornjega Senika v Porabju, pevke iz Gorišnice, pevci s Svete Ane, Tadej Murkovič iz Bodislavcev, Malčka Jelen iz Šentilja pri Velenju, Mlade Kresnice iz Adlešičev ter pevci Kopači in pevke Trstenke iz Podlehnika.
