Ogledala

Slovenija | 05.10.2012, 20:50

Kar več tem v družbi in Cerkvi je potrebnih obdelave. 11.10. bo minilo petdeset let od začetka Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je oživil življenje Cerkve, napolnil katoličane z velikimi pričakovanji in upanji, ki so se pa le delno uresničila. Še si je treba skladno s temeljnimi dokumenti zbora prizadevati za uresničitev zahtev in smernic zbora, utrjevati svobodo v Cerkvi in družbi, uresničevati dialog v Cerkvi in skrbeti za poglabljanje vere skladno z evangelijem.

Tako imenovana nova evangelizacija bo ostala lepotni popravek, če ne bo pa posegla v temeljne probleme v Cerkvi kot je odnos med papežem in škofi, duhovniki in verniki, v odnos do drugih kristjanov in nekristjanov, do neverujočih in sploh do ljudi v stiski. Podobno kot npr. na Kitajskem podjetništvo zahteva tudi demokracijo, to je spoštovanje osebne svobode, partnerstvo, dialog in sodelovanje. Tudi v Cerkvi ni mogoče graditi sinodalnega duhovnega življenja brez osebne svobode in partnerskih odnosov. Le v tem duhu je mogoče poglabljati tudi duhovne temelje in krepiti pristno svežino in človečnost. Tega dialoga pa v pokoncilski Cerkvi doma in po svetu podobno kot v družbi žal zelo pogrešamo.

Pereč problem naše družbe niso le politiki, pač pa tudi sodniki in novinarji, čeprav ni mogoče sprejeti trditve, da bi bili vsi enaki. Ob senzacionalni obdolžitvi očetovstva kardinala Rodeta pa, kar je zdaj dobilo ustrezne sodne posledice, se je vendarle pokazalo, da vsak le ne more pisati in obtoževati kar povprek. Morda Slovenci res še nikoli nismo imeli tako slabega stanja novinarstva, ne le glede etičnosti pač pa tudi glede profesionalnosti. Res se preveč bohotijo pavšalnost, celo neolikanost in nedostojnost v pristopu ljudem. Še bolj so problematični, zapleteni in celo načrtovani posegi v sporočilnost, pri čemer novinarjem botrujejo še drugi. Gre za prikazovanje negativnih strani ljudi, ki jih vplivneži hočejo onemogočiti ter na drugi strani za olepševanju onih, ki naj bi jim polepšati masko z ovčjim oblačilom. Denimo televizija stalno prikazujejo Janeza Janšo, ki ne pride na sodišče, čeprav gre za domnevne, neugotovljive in nedoločene obtožbe, vendar je treba to državljanom ponavljati in nekaj se bo le prijelo. Na drugi strani pa novinarji mečejo v isti koš zelo debele konkretne obtožbe za vodjo opozicije.

Podobno je s prikazovanjem revščine, ki dobiva tudi pri nas konkreten obraz, vendar ga ne vidijo celo tisti, ki so poklicani za to, ki bi ob razdeljevanju potrebnim imeli pred seboj ne le krajevne, pač tudi globalne razsežnosti. Za izboljšanje stanja je potrebna pripravljenost, da začnemo delovati drugače. Te manjka tudi v Cerkvi, ki je tako v Sloveniji kot po svetu preveč zaposlena sama s seboj, kar otežuje, da bi se lotila problemov sodobnega človeka in družbe. V družbi in Cerkvi delujejo tudi še bivše povezave, sicer si težko predstavljamo, da bi toliko ljudi – po raziskavah sodeč, podpiralo kandidaturo aktualnega predsednika Danila Türka. Medtem ko se Evropa in svet borita zoper šikane totalitarizmov, pri nas še vedno podpiramo njihove podpornike in nove sodelavce.

Toliko bolj smo veseli ogledal, ki nam jih postavljajo iz tujine. Premier Janez Janša je na vrhu o inovacijah in podjetništvu, ki je potekal v Bostonu od 26. do 28. septembra, dobil nagrado za inovacije na področju diplomacije za osamosvojitev Slovenije in za prizadevanje za demokracijo. Podobno nagrado so že dobili Bil Gates in Desmond Tutu ter finska predsednica vlade Tarja Halonen. Prav tako je bil na festivalu ITM v Hollywoodu nagrajen kot najboljši dokumentarni film Jožeta Možine o Pedru Opeki. Nagradi premierju Janši in novinarju Možini potrjujeta, da so med nami ustvarjalni, etični in pokončni ljudje, ki jih etični in demokratični svet ceni in te standarde naj bi uporabljali tudi doma, a kot kaže smo od tega oddaljeni še milijon svetlobnih let. Pri prikazu Možinovega dokumentarca na slovenskem filmskem festivalu je troje televizijskih pomembnežev tako imenovane 'stroke ' kar zapustilo dvorano.

Postavljanje standardov v družbi je zahteven posel; ne le v politiki, v novinarstvu in drugod. V cerkvi nas k temu obvezuje evangelij in zadnji cerkveni zbor. Izhod iz krize zahteva, da se odpremo drugim in delujemo globalno, v cerkvi pa katoliško, kar pomeni vesoljno, to je za vse ljudi.