Zgodba o kardinalu Rodetu terja razmislek o zaupanju v medije
Cerkev na Slovenskem Tanja Dominko
Potem ko se je izkazalo, da afero o domnevnem očetovstvu kardinala Rodeta lahko označimo z rekom: tresla se je gora, rodila se je miš, se nam poraja še vprašanje o tem, kaj bi se lahko iz nje naučili slovenski mediji. In tudi slovenski poslušalci in bralci. V časniku Delo, ki je zgodbo objavil prvi, menijo, da se je zgodba zdaj razpletla in da je bilo vse, kar so zapisali, utemeljeno, saj so predstavili zgodbo z obeh plati. Urednica Romana Dobnikar Šeruga tudi poudarja, da Delo ni nikoli trdilo, da je Peter S. sin od kardinala Franca Rodeta. Dr. Sandra Bašič Hrvatin s Fakultete za humanistiko v Kopru, prej pa je dolga leta predavala številnim bodočim novinarjem na Fakulteti za družbene vede, pa je v pogovoru za naš radio izpostavila problematičnost objave neke zgodbe pred potrditvijo o njeni verodostojnosti.
„Vsak novinar, ki opravlja ta poklic, mora sam s seboj razčistiti, kje so meje. To je stvar, ki jo nekdo ima ali pa je nima, tega se ne da naučiti. Po drugi strani pa gre tudi za odgovornost urednikov, ki so zadolženi, da vsako informacijo, ki jo prepustijo v medijski prostor, natančno preverijo, in lastnikov, ki jim je očitno veliko več do tega, da objavljajo nekakšne ekskluzivne zgodbe in silijo novinarje, da tudi če niso natančno preverili informacije, te objavijo.“ Dr. Sandra Bašič Hrvatin poudarja, da novinarstvo temelji na verodostojnosti, če novinarstvu verodostojnost vzamemo, nič več ne ostane. „Zadnja zgodba je pokazala, kaj se zgodi, če medij sili z objavo informacij, ki bi jih preveril bolj natančno. Škoda, ki je narejena, je narejena tudi na zaupanju, ki ga ljudje imajo v medij. Če ni zaupanja, je objavljanje zgodb v medijih na ravni oglaševanja ali PR sporočil. Zdaj bi se moralo zgoditi najprej to, da bi novinarji sami natančno premislili, kaj je šlo narobe in tisti na Delu oziroma urednica objaviti opravičilo.“
Sandra Bašič Hrvatin tudi pravi, da bi bilo skrajno problematično pristati na to, da novinar, ki je to zgodbo objavil, nima nobene odgovornosti.
Na vprašanje, ali se bo stopnja zaupanja v medije zato kaj znižala, Bašič Hrvatinova odgovarja: „Slovenija je država, v kateri imamo zanimiv fenomen. Ljudje bolj zaupajo medijem kot sodišču.“ V državah, kjer so stvari urejene, je po njenih besedah obratno. Mediji zaupanje poslušalcev, gledalcev prodajajo kot valuto oglaševalcem, pri tem pa po besedah Sandre Bašič Hrvatin pozabljajo na svojo osnovno družbeno vlogo, da „ljudem pomagajo razumeti svet, v katerem živijo, kar je zelo odgovorna naloga“. Bašič Hrvatinova ob tem sklene svoje razmišljanje z zelo pomembno mislijo: „Če imate v poklicu ljudi, ki tega ne razumejo, potem je vprašanje, ali so vsi novinarji sposobni opravljati ta poklic.“
